»V svojih začetkih se srečujemo z veliko zagnanostjo, veliko radovednostjo in tudi z neizbežnimi težavami,« je opisala prve izkušnje mediacijskega centra Zdravstvenega doma Ljubljana, ki so ga v prostorih na Aškerčevi 4 v Ljubljani odprli sredi septembra lani, njegova vodja Saša Staparski Dobravec.

»V prvih treh mesecih smo opravili 47 telefonskih pogovorov, si z uporabniki izmenjali 55 elektronskih sporočil, pripravili šest predavanj in predstavitev o tem, kako lahko mediacija in mediacijske veščine funkcionirajo v vsakdanji praksi,« je nanizala statistične podatke in navdušeno pristavila: »En primer smo končali, dva imamo v obravnavi, vsebine pa seveda ne moremo razkrivati.« Največ vprašanj so jim zastavili bolniki, je povedala vodja in nadaljevala, da so se vprašanja nanašala predvsem na to, kaj jim pripada iz naslova pravic zdravstvenega zavarovanja. Nekatera vprašanja so posegla še na področje delovnih razmer in znova predvsem k temu, kaj zaposlenemu pripada iz tega naslova.

Sprti strani se morata slišati

»Ljudje pogosto še ne razumejo dobro pravega pomena in vloge mediacije. Naše delo je namreč namenjeno predvsem temu, da sprti strani soočimo v zaupnem, mirnem in odmaknjenem okolju ter zagotovimo, da se sprti strani vzajemno slišita. To pomeni, da se obe strani, naj bodo to bolniki, predstavniki institucij, zdravniki, sestre, vodstveni delavci.., zares želita soočiti s problemom in ne zgolj izsiliti nečesa, za kar se jim že vnaprej zdi, da jim pripada,« je poudarila Saša Staparski Dobravec. Zato dobro sodelujejo zlasti z zastopnicami pacientovih pravic, ki nanje naslovijo primer le takrat, ko presodijo, da ga bosta sprti strani zmogli sporazumno rešiti, je še povedala vodja centra, ki ocenjuje, da odnos do mediacije v našem okolju za zdaj morda še najbolj spominja na odnos do lastnega zdravja. »Mnogi namreč prepogosto razmišljajo, da se bodo, ko bo treba, raje odločili za operativni poseg, četudi na srcu, do takrat pa živeli, kot jim bo ustrezalo. S tem preložijo odgovornost za svoje zdravje na druge, tudi kadar gre za zelo invaziven in agresiven poseg v telo. Enako se mnogim zdi lažje sprejeti tako agresivne postopke tudi v svoji glavi, kot da bi prevzeli svoj del odgovornosti za mirno rešitev spora. Zato mnogi lažje preložijo odgovornost na zunanje razsodnike, kot so sodišča, komisije, predstojniki..., kot da bi ponudili svojo dobro namero za reševanje nesporazuma,« je opozorila vodja centra in dodala, da izjeme potrjujejo pravilo.

Postopek je spoštljiv

»Pomembno je, da sprti strani vstopata v mediacijski postopek prostovoljno in se vnaprej zavedata, da postopek ne more biti niti prijeten niti lahek. Mediatorji jim lahko ob tem zagotovimo, da bo postopek spoštljiv in dialog konstruktiven. Burne debate so kajpak del postopka in lahko vodijo v mirno razrešitev, razjasnitev in olajšanje samo, če se obe strani pravočasno zavesta, da je onkraj mirne, sporazumne rešitve razplet spora žal še bistveno težavnejši. To so sodni postopki, ocene, disciplinski in organizacijski ukrepi itd. Epilog teh je velikokrat zgolj izčrpanost obeh strani, brez zadoščenja. Skrhani odnosi pa ostajajo in moramo z njimi živeti,« je poudarila vodja centra.

»Toda kaže, da kljub večinoma drugačnim izkušnjam, kadar gre zares, v ljudeh vendarle tli želja po sodelovanju in pomoči drug drugemu, le na dan jo je treba znati izbezati,« ugotavlja vodja. Izpostavila je decembrski dogodek v centru, ko so zaradi poznih ur ostali vsi udeleženci postopka za nekaj časa zaklenjeni v prostore stavbe, v katerih domuje center. Kot pravi, je šlo za zelo zahtevno mediacijsko srečanje, zato sta bili prisotni dve mediatorki in dva medianta, nemalo truda je zahtevala že uskladitev termina srečanja. »Mediacija je potekala, milo rečeno, intenzivno, po vsem izrečenem in slišanem pa smo vendarle dosegli ozračje zmerne strpnosti,« je povedala in dodala, da je ob koncu v vseh tlelo upanje, da bosta nasprotni strani v prihodnje uspešno sodelovali. Prav to se je izkazalo že, ko so se zaradi zaklenjenih vhodnih vrat vsi štirje ljudje, ki so bili prej v jasnih vlogah in položajih, znašli v skupni zadregi, za katero so morali najti skupno rešitev ne glede na prejšnje spore. Čakanje, da so našli nekoga, ki jim bo prinesel ključe, se je vleklo v nedogled, pravi vodja in dodaja, da so v novonastalih kriznih okoliščinah vsi pomagali iskati rešitve s humorjem, sočutno, potrpežljivo in lahkotno, kar je bil zagotovo tudi dokaz, da je bil mediacijski postopek učinkovit.

»Torej, moramo skleniti, da si v trenutkih, ko gre zares, vendarle radi pomagamo. Če pa si ne, je to zato, ker je izčrpanost prevelika. Takrat prav tista stran, ki ne zmore več sočutja in potrpežljivosti, potrebuje dodatno podporo in pomoč, tudi s pomočjo mediacije in mediacijskih veščin,« je povedala Saša Staparski Dobravec.