V drugi polovici leta 2014 smo enkrat že bili skoraj tako daleč. Realno deflacijsko grožnjo je takrat odvrnila zlasti Evropska centralna banka, ki je z odkupovanjem obveznic z likvidnostjo zalagala finančni trg. Toda banke v Sloveniji in Evropi, v bistvu nikjer na svetu, kjer so prišle do denarja z njegovim tiskanjem (v žargonu pravšnjosti imenovanem količinsko sproščanje), zato niso posojale (malodane) nič več. Niso imele komu, razen seveda finančni industriji. K temu, da bi več posojale, niso mogle bank prisiliti niti negativne obrestne mere, denimo ECB, švicarske in japonske centralne banke.

Razmeroma omejeni učinek novih količin denarja ni dvignil potrošnje, zdaj pa je povsem popustil in namesto da bi bila inflacija blizu ciljni – dva odstotka na leto –, imamo deflacijo. To kaže, da so imeli prav tisti, ki so opozarjali, da poplava denarja v obtoku ne bo pomagala predvsem iz treh razlogov: zadolženost držav in gospodarstva pa tudi gospodinjstev je (bila) že tako visoka, rast produktivnosti komaj opazna, proizvodne zmogljivosti pa večje od povpraševanja.

Drugače rečeno, dobra deflacija je v zgodovini bolj redek pojav, saj potrebuje tehnološke produktivnostne skoke, ki omogočajo pocenitve ob naraščajoči kupni moči prebivalstva in investicijah države. Čeprav imamo nemara pogosto občutek, da prav zdaj živimo v obdobju naglih tehnoloških sprememb, so te v resnici (ekonomsko) manj revolucionarne od parne železnice ter elektrike in na njej temelječih čudes s preloma pred- in prejšnjega stoletja. Več mobilnih telefonov, več avtomobilov z motorji na notranje zgorevanje, več televizijskih aparatov – za koga in pa – zakaj sploh?

Ob visoki zadolženosti držav in gospodarstev tako padajo cene izdelkov in storitev, cena dela pa, denimo, ne, ker je regulirana in ker to politično ne bi bilo sprejemljivo. Seveda, v resnici vendarle pada, a predvsem za tiste, ki so delo izgubili ali ga prvič iščejo. Oboji lahko v pretežni večini upajo kvečjemu na to, da bodo dobili dninarska, začasna dela, in to za manjšo mezdo od tistih, ki so še zaposleni »po starem«. Pod črto zaposlenost ne narašča, navzlic rahli rasti gospodarstva, vsako nihanje v rasti pa povzroči dodatno brezposelnost. Na drugi strani v času deflacije zadolženost kreditojemalcev (tudi države) postaja vse večje breme, socialni transferji pa se ne zmanjšujejo, temveč praviloma povečujejo, medtem ko vsako nihanje v rasti BDP za državo pomeni manjše davčne prihodke.

Ob pičli rasti je deflacija krč, ki se ga Japonska ne more znebiti že tretje desetletje, in ni videti, kako bi se mu zdaj lahko izognila Evropa. Četudi bi nazadnje ECB vsakemu državljanu evrskega območja kot potrošniško spodbudo res izdala ček za 3000 evrov (kar bi jo stalo približno toliko kot odkup državnih papirjev v načrtovanem okviru približno tisočih milijard evrov), deflacija grozi, da bo postala nova vsakdanjost.