Oboje v teoriji še vedno drži, le da vse kaže, da je bil v praksi Koprivnikar novembra lani zadnji med enakimi in ne prvi. Včerajšnje razkritje žvižgača, kako naj bi se predsednik Sindikata policistov Slovenije Zoran Petrovič in več regionalnih predstavnikov istega sindikata dogovarjalo o zasedi ministru, s katerim se pogajajo o višjih plačah, je šokantno in sramotno. Njihovo spletkarjenje na facebooku, čeprav naj bi bile fotografije dela dopisovanja po Petrovičevih besedah vzete iz konteksta, je neopravičljivo. Ne glede na frustracije, ki jih bržkone doživljajo med stavkovnim pogajanjem.
Čeprav bo vsak od vpletenih svojo vlogo v prihodnjih dneh zagotovo poskušal minimalizirati, lahko govorimo celo o sumu naklepnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic, pri katerem je z napeljevanjem (škofjeloške patrulje) in delno celo s sostorilstvom (podajanje informacij o Koprivnikarjevem gibanju in njegovem avtomobilu) sodeloval širok vrh sindikata. Za nameček še z gostilniško retoriko in prav z nikakršno zadržanostjo. Kot da bi se dogovarjali o nečem povsem običajnem, vsakodnevnem. Fantje, kaj bomo s tem Koprivnikarjem? Dajmo ga počakat v zasedi in nabit. Komur uspe, dobi za gajbo. Jutri dajmo pa Lovšina, ker piše te neumnosti o nas.
Tem fantom bi moral nekdo vbiti v glavo, da so časi, ko je bil lahko miličnik zaradi svoje uniforme avtomatično glavni frajer v bloku in mu mejak na parceli ni upal niti sikniti, ko je ograjo vrtička postavil malce na njegovo zemljo, mimo. Tudi sami so pred zakonom enaki. Če tega ne razumejo, si ne zaslužijo niti minimalne plače – če jih že ravno plače najbolj bolijo.
Vprašljiva je seveda tudi vloga žvižgača, ki se je zatekel k političnim namigovanjem in imel odličen tajming. Odločil se je, da vrže kost v javnost, ne da bi na nepravilnosti najprej poskusil opozoriti po bolj utečenih pravilih.
Policija je zadnja leta vztrajno gradila svoj ugled in zaupanje v javnosti. Politika ali sodstvo sta se v primerjavi s policijo v očeh javnosti lahko le skrila. Navsezadnje so ljudje »robokopom« ob protestih pred leti celo pripenjali nageljne, tudi na terenu lahko povprečen državljan, ki ima opraviti s policisti, praviloma potrdi njihovo korektnost. Seveda so v tako velikem sistemu, kot je policijski, tudi gnila jajca, vendar občutek je, da se policija v navezi s specializiranim državnim tožilstvom dokaj solidno sooča z deviantnimi pojavi. Proti katerim naj bi se boril tudi sindikat, ne pa jih proizvajal.
Pobalinske metode sindikalistov in njihova objava bodo povzročile določeno škodo. Ne le njihovemu položaju v stavkovnih pogajanjih – to bo še najmanjši problem. Od zdaj bo policistom precej lažje pripisati skrito agendo, ko bodo komu stopili na žulj. Ko bodo preiskovanci kričali o politični zaroti ali policijski državi, jim bo prihodnjič prisluhnil kakšen državljan več. In kakšen manj bo sočustvoval z njihovimi premočenimi čevlji. Večina pa bo še precej bolj pozorna, ko si bo policija zaželela kakšno pooblastilo (ali pa kakšno novejšo igračko za prestrezanje telefonskih pogovorov) več.
