Vsako leto v tem času je na travnikih opaziti sklonjene postave, ki s pipci rijejo po zemlji ter v cekar zlagajo šopke regrata, okusne spomladanske brezplačne travniške zeli. Mlad regrat je najokusnejši v solati s krompirjem, jajci, česnom, kisom in oljem, lahko pa ga pripravimo tudi drugače. Zares okusni so drobni mladi temnozeleni listi, a zanje se je treba bolj potruditi. Marsikdo pozna kakšen skrit travnik, že leta opuščen pašnik ali njivo, ki jo že dolgo prerašča plevel. Takih površin že nekaj časa ni nihče gnojil ali škropil in so zato kar najprimernejše za nabiranje regrata.
Solata kot slovenska posebnost
Zanimivo je, da ga v solati, kot ga pripravljamo v naših krajih, ne poznajo skoraj nikjer drugje. To je naša posebnost, ki se ji čudijo in so nad njo večinoma silno navdušeni prišleki od blizu in daleč. Regrat pa lahko uživamo tudi v juhah, rižotah in drugih jedeh, ki bi jih sicer pripravili z regratovimi udomačenimi sorodniki – cikorijo, radičem…
Kot solato so ga prvi začeli uporabljati Italijani v 17. stoletju, po napoleonskih vojnah. Takrat je nastopila lakota in ljudje so poskušali jesti marsikaj, česar prej niso bili navajeni, med drugim divje zeli, ki so jih lahko nabrali v naravi, tudi regrat. Tako se je njegova uporaba razširila in zaradi dobrega okusa obdržala vse do danes. Zanimivo je njegovo angleško ime dandelion, ki so ga Britanci slišali pri Francozih in zapisali po svoje. Po francosko namreč dent-de-lion, kot imenujejo regrat, pomeni levji zob. Njegovi listi so namreč tako ostro nazobčani, da so videti kot zobje v levjem gobcu. Podobno so menili Nemci, ki so regrat označili za löwenzahn, kar pomeni enako. Kdo se je tega domislil prvi, ni povsem gotovo. Verjetno Francozi, ki so zaradi svojih kolonij bržkone prej spoznali leve. Nemci mu sicer pravijo tudi kuhblume, kravja roža, v kulinariki pa ga ne spoštujejo kaj prida, razen po tistem, ko to rožo pomalica krava in se ta znajde na krožniku. Britanci rumene regratove cvetove pomočijo v tekoče slano testo, pivsko ali kakor za palačinke, jih ocvrejo, nato pa primejo za steblo in pohrustajo. Imenitna domislica, ki bi jo veljalo pokusiti, ko bodo travniki vsi rumeni od teh cvetov. Italijanska specialiteta je topel dušen regrat s primešanimi pečenimi jajci in nastrganim parmezanom… Zelo podobna je tudi jajčna omleta, ki jo nadevamo s svežim regratom in nastrganim parmezanom ter preganemo na pol. Neverjetno okusna pita pa vam bo uspela po naslednjem receptu.
Pita z regratom in pršutom
Za testo potrebujemo 200 gramov polnozrnate ali navadne moke, 50 gramov masla, eno jajce, 50 mililitrov hladne vode, ščepec morske soli. Za nadev še 30 dekagramov svežega regrata, 20 dekagramov (najbolje govejega) pršuta, 30 dekagramov skute, lonček kisle smetane, dve jajci, morsko sol, sveže zmlet poper in ščepec sveže naribanega muškatnega oreščka.
Zamesimo testo, ga zavijemo v folijo in postavimo na hladno, kjer naj počiva vsaj eno uro. Medtem pripravimo nadev. Regrat očistimo, preberemo in operemo pod tekočo vodo. Do suhega ga odcedimo in narežemo na približno dva centimetra dolge koščke. Tenke rezine sušenega, pečenega ali kuhanega pršuta narežemo na trakove ali krpice. V posodi razžvrkljamo jajci, dodamo skuto, kislo smetano in začimbe po okusu. Dobro premešamo, da zmes postane enotna, nato dodamo še pršut in regrat. Premešamo, da se zelenje in pršut enakomerno razporedita po skutni kremi. Testo vzamemo iz hladilnika in ga razvaljamo na velikost manjšega pekača ali modela, pri tem pazimo, da je testo ob robovih pekača zavihano navzgor. Na testo enakomerno razporedimo nadev in pito pečemo pol ure pri 180 stopinjah Celzija. Pito vzamemo iz pekača in pustimo, da se nekoliko ohladi, nato jo razrežemo in ponudimo hladno ali toplo, kot samostojno jed ali prilogo.
