Večer ni vseboval nič radikalno drznega, pač pa je – naslonjen na Mozarta – vzpostavil nenavadno močen dialog med skladbama omenjenega klasicista in približno dvesto let poznejšima deloma avtorjev, ki sta obogatila glasbeno krajino dvajsetega stoletja s skladateljsko osebno kontekstualizacijo starejšega izročila. Rachlin je bil kos odgovorni izvedbeni nalogi. Kot koncertant je vreden občudovanja. Najprej je v Brittnovih refleksijah po Dowlandu (Solze) razpel solistično violo med metrično gibkimi izrisi in sugestijo globokega, a jasnega pevnega tona, zatem pa prevzel vlogo svetlega protagonista v Mozartovem Violinskem koncertu št. 3, s samozavestnim zamahom, intimističnim legatom, z blagohotno plešočo igrivostjo.
Ob naslednjem ekspresivnem odsevu sodobnejšega časa je Rachlin kot violinist in vodja poustvaril montažo zgodovinskih drobcev, varljive konsonančnosti, šostakovičevske motorične nevroze in ostrih zvočnih zarez v Schnittkejevi Sonati št. 1 za violino in komorni orkester. Nazadnje se je vrnil k Mozartovi vedrini – izjemno natančno, a tudi nekoliko hlastno in avtomatizirano je »prebral« Simfonijo št. 29 v A-duru. Kot dirigent je analitično povsem pripravljen, zanesljiv, vendar ne dovolj sproščen (hropeča spremljava vzmahov, presunkoviti sforzati in podobno). Orkester se mu je prizadevno odzival, le v Brittnovi skladbi se je zdel izrazno pasiven, skoraj nezdramljen.
Obravnavani koncert je bil pomenljiv namig: skrbno prepletena glasba raznolikih dob, ki jo posredujejo zanimivi glasbeniki, lahko povezuje in dviga zelo različne poslušalce. To je največja možnost za prihodnost glasbene kulture, ne pa marketinške špekulacije, prilagajanje okusom, segregacija na ciljne potrošnike. Seveda prepoznavanje glasbe ni mogoče brez pristojnega zavodskega osebja. V praksi Slovenske filharmonije se to žal vztrajno potrjuje tudi s koncertnimi listi v »redakciji« evidentne glasbene nevednosti. Napak je v tokratni publikaciji več; najbolj (dobesedno) groba je »neomemba« čembalista (izvedba Schnittkejeve skladbe).
