Kdo so barbari, barbari pred vrati? Kdo je novi Hanibal ante portas? Če so to begunci, muslimani z vzhoda, ki prihajajo v Evropo, mar niso z njimi padle predvsem neke evropske iluzije, vsaj tiste o solidarnosti? Ne kdo, kje so pravzaprav barbari? Tako so se spraševali gostje na ponedeljkovi okrogli mizi Barbari pred vrati, prirejeni v okviru festivala Literature sveta – Fabula.
Govorjenje brez pogovora
Izraz barbari, je spomnil francoski filozof, lingvist in politični mislec Jean-Claude Milner, so iznašli stari Grki. In koga so s tem imenovali? Tiste, ki so jim bili v vsem podobni, razen v tem, da niso govorili, točneje, niso govorili grščine. Milner je na to navezal verza iz pesmi Simona Garfunkla »they speak without talking, they hear without listening« (govorijo, ne da bi se pogovarjali, slišijo, ne da bi se poslušali) in prišel do današnje »barbarske« situacije: za Evropejce so begunci neka množica tuje govorečih bitij, ki jih slišijo, a ne poslušajo, eni in drugi govorijo, a se ne pogovarjajo. Ko je prekinjena zveza med slišanjem in poslušanjem, govorom in pogovorom, nastopi barbarstvo, trdi Milner. Ali drugače, ko Evropejci ne poslušajo beguncev, sami postanejo barbari. Ko so »barbari pred vrati«, so barbari na obeh straneh vrat.
Belgijski politolog Peter Vermeersch je prepričan, da je Evropa, ki je sicer iznašla pojem človekovih pravic, prav ob problemu beguncev glede človekovih pravic povsem zatajila. Še huje, evropski politiki so povsem brez idej – Vermeersch temu pravi pomanjkanje imaginacije – kako reševati begunsko problematiko. V eseju Nočni popotniki, ki ga je napisal prav za Fabulo, Vermeersch popisuje dve izkušnji z begunci. Prva je umeščena v njegov rojstni kraj, vasico Sijsele, kamor jih je nenadoma prišlo petsto. Namestili so jih v sprejemni center v zapuščenih industrijskih halah, kjer so jim ponudili zdravniško oskrbo, informacije o postopkih za pridobitev azila, pouk jezika, aktivnosti za otroke. Druga pa je ljubljanska izkušnja: ko je letos januarja obiskal Ljubljano, je slišal, da je v deželo vstopilo 300.000 migrantov, za azil pa jih ni zaprosilo niti sto. »Torej migranti sploh niso slovenski problem?« V Ljubljani tudi ni opazil nobenih migrantov iz Sirije. Je res pomagalo, da se je dežela obdala z žico z rezili?
Barbarizem je brezžičen
Toda evropski politiki ne primanjkuje samo imaginacije pri reševanju begunske problematike. Evropa ima rešitve, toda vse so zgrešene, meni Srećko Horvat, hrvaški filozof in publicist, ki je z Janisom Varufakisom tudi soustanovitelj gibanja Demokracija za Evropo. Zgrešene pa so zato, ker problem z migranti ni dojet kot geopolitična kriza, ki je tudi njegov vir. Ta kriza pa traja že deset let, vse odkar se dogajajo posegi zahodnih držav na Bližnjem vzhodu. V Libiji je danes pet tisoč pripadnikov Islamske države. Zakaj? se je vprašal Horvat. Ker so Libijo razsule zahodne sile, z evropskimi na čelu. In tu naj bi pomagale tako groteskne rešitve, kot je z evropskimi sredstvi financirano in z Ikeinimi artikli opremljeno koncentracijsko taborišče za begunce v Turčiji? Sicer zelo dober moderator okrogle mize Igor Štiks, hrvaški pisatelj in raziskovalec na univerzi v Edinburghu, je imel edini slab trenutek, ko je prekinil polemiko, ki se je vnela med Horvatom in Milnerjem glede vprašanja, ali je Francija vpletena v zahodne intervencije na Bližnjem vzhodu ali ne.
»Najhujši barbarizem dandanes je sistemski, vgrajen v globalni družbeni red, in večinoma brezžičen,« je bila teza Alenke Zupančič. Begunci so res postali evropski politični problem, toda zato, ker se tako prikrije evropsko ekonomsko krizo, neoliberalistično politiko varčevalnih ukrepov in rezanja socialnih in ekonomskih pravic. Pokoritev Grčije je pokazala, da ta politika ne prenese nobene alternative. Begunci so za Evropo »barbarska grožnja« le toliko, kolikor jo njena neoliberalistična politika potrebuje za utrjevanje svoje oblasti.
V Evropi so migranti, begunci dojeti kot »Drugi«, vendar na dva načina, je menil Teofil Pančić, srbski esejist, publicist in kolumnist časnika Vreme. V desni percepciji to pomeni, da so tudi drugačni, drugačni od nas in so zato grožnja in nevarnost; v levi percepciji pa so prav povzdignjeni in pozdravljeni kot Drugi, ki strežejo kakšnim levičarskim sanjam. Toda če vprašate njih same, te begunce in migrante, boste izvedeli, da ravno ne želijo biti ne Drugi ne drugačni. Oni bi radi postali del sistema, našega, zahodnega sistema, v katerem bi radi živeli normalno življenje in postali takšni potrošniki, kot smo mi. Pančića je to malo spomnilo na čase iz hladne vojne, ko so ljudje iz vzhodnega bloka bežali na Zahod, zahodni levičarji pa so jim očitali, da izdajajo njihove sanje.
