Kot kaže, se je zgodilo prav to. Rdeči križ je z včerajšnjo spodletelo razrešitvijo generalne sekretarke postal še ena žalostna prispodoba »razdeljene« Slovenije. Odslej je tudi na zunaj razcepljen na tiste, ki si želijo pobega iz poroženele, utesnjujoče tradicije, in tiste, ki jim je prav dobro tudi brez sprememb, kajti človek nikoli ne ve, kaj bodo te prinesle. Mreža 56 območnih združenj je morda res nefunkcionalna in nepregledna, morda bi jo res lahko s pridom racionalizirali, kot je ob nepravem času preveč na glas razmišljala (pre)ambiciozna predsednica. In tudi mladinsko letovišče na Debelem rtiču bi lahko statusno reorganizirali. Da bi hitreje poskočili, ko Bruselj ponudi razvojna sredstva. Toda kaj, če se v teh »novotarijah« izgubi prav »moja« služba... In je zato odgovor: če smo rinili voz po prašnih cestah 150 let, ga pa lahko še »moja« dva mandata...
Največji »greh« Nataše Pirc Musar je v tem, da je podcenila privlačnost statusa quo, da je mislila, da so za vodenje RKS najpomembnejši načrti in vizije ter volja do sprememb. Če bi v resnici šlo za to, potem bi že leta 2014 iz dovolj pestre ponudbe kandidatov za generalnega sekretarja RKS izbrali koga, ki se je izkazal s strokovnostjo, z izvrstnimi projekti na humanitarnem ali kakšnem drugem področju ali vsaj s pravšnjo mero menedžerske energije. In vendar so raje »izbrali« (Jankovićevo) političarko, ki niti med strankarskimi kolegi ni bila prav cenjena, kaj šele v široki javnosti. V nasprotju s Pirc-Musarjevo, ki je s svojo strokovno zagnanostjo in osebnostno neomajnostjo ne le uspešno vodila, temveč tako rekoč ustvarila institucijo informacijskega pooblaščenca, kot jo poznamo danes. Težava je v tem, da tega tudi njeni podporniki niso razumeli.
Glavni odbor Rdečega križa Slovenije je po dostopnih informacijah sestavljen iz ljudi, ki niso le globoko privrženi idejam humanitarnosti, temveč se zavedajo tudi svoje odgovornosti za organizacijo, brez katere se še tako dobre ideje razletijo. Ne znajo pa, kot kaže, odločati. V glavnem odboru predloga za razrešitev Renate Brunskole niso zavrnili – če bi opazili njeno dobro delo in veliko krivico, ki da ji jo dela Pirc-Musarjeva, bi ga morali, nemudoma. A niso ga niti sprejeli, čeprav bi ga po statutu lahko. Kot vroč kostanj so ga raje v odločanje zaupali skupščini (zboru članov), ki je odločila, kot je. Če bodo zdaj poskušali svojo odgovornost reševati z odstopi, bodo morda ustvarili lep videz, a Rdečemu križu ne bodo kaj prida koristili. Bolje bi bilo, če bi spremenili absurdna pravila, po katerih je generalna sekretarka, se pravi poslovodni organ, tako rekoč odstavila predsednico. In če bi z njihovo pomočjo lobiji in fantomski politični strici, o katerih je bilo včeraj toliko slišati, končno dobili imena in priimke.
