Priznam, da sem hotel pomagati.
Ko je odšel Šporar, se je vaš prihod zdel idealen.Da, bilo bi idealno in verjetno bi privabil še katerega drugega igralca. A tako je bilo navsezadnje tudi z Ačimovićem. V Ljubljani je veliko nogometnih legend, ki jih ni v Olimpiji.
Kot razlog, da ste prestopili v Maribor in ne v Olimpijo, omenjate direktorja Olimpije Ranka Stojića. Zakaj, kako je to lahko on?Stojić poudarja, da me pozna in da sva dobra prijatelja, kar pa ni res. Morda sva se srečala dvakrat. Človek širi neresnice, kar ve tudi predsednik Milan Mandarić, o katerem lahko rečem vse najboljše, nasprotno pa o Stojiću. S takšnimi ljudmi nočem komunicirati. Za Maribor sem se odločil iz profesionalnih razlogov. Maribor je zame najboljša izbira in sem vesel, da sem tukaj. Glede Olimpije nimam nobenih zamer, vem pa, da so v ozadju umazani posli. Teh igric se pa ne grem. Če pogledamo, koga je Olimpija letos pripeljala, lahko vidimo, da so to igralci sedanjega direktorja kluba.
Mar ni nogomet stalno vsaj kanček umazan?Seveda je, vendar so to bolj umazane stvari, kot si mislite. Upam, da bo predsednik sprevidel zadeve in ukrepal.
Slišati je, da naj bi bil proti vašemu prihodu tud Sebastijan Cimerotić?O tem ne bom govoril oziroma v to se ne bom spuščal.
Kako odločilne za vašo odločitev so bile stare zamere do Olimpije?Lahko bi jim zameril, ker so me v Olimpiji pri osemnajstih letih, ko bi moral iz mladinske selekcije napredovati v člansko ekipo, dobesedno pregnali iz kluba, pa jim ne. V bistvu bi moral biti Olimpiji hvaležen, kajti v nasprotnem primeru danes mogoče ne bi sedel tukaj in imel tega intervjuja. Slaba stvar se lahko izkaže tudi za dobro. V karieri in življenju sem se veliko naučil in bil sem pripravljen pomagati domačemu okolju, vendar v takšnih razmerah ne.
So vas prizadeli napisi na bloku in navijaški odzivi?Ne, niso, ni pa lepo zaradi mojih sosedov, ki sem jim obljubil, da jim bom poravnal stroške obnove fasade. Ker mi je neugodno, da trpijo zaradi mene. Takšne stvari ne sodijo na fasado bloka.
Takšne navijaške reakcije so običajne, če ne kar normalne.Res je, a le če bi res šlo za normalne reakcije. Vendar pa mislim, da so fantje, ki so pisali, to počeli po naročilu nekoga drugega in ne po lastni odločitvi.
Vaš prestop k Mariboru je vendarle mogoče primerjati z razvpitimi primeri, denimo s tistim, ko je Figo prestopil iz Barcelone v Real, in še kakšnim.Ne da se me primerjati s takšnimi igralci, kot je Figo. Poleg tega prejšnjo sezono nisem igral za Olimpijo. Na mojo vrnitev je treba gledati kot na dobrobit za kompletno slovensko ligo. Podobno kot bi bilo dobrodošlo, če bi se v slovensko ligo vrnil še kakšen igralec. Denar ne bi smel biti problem, ker so fantje solidno zaslužili zunaj. Odnos je pomemben.
Do kdaj ste imeli rezervni načrt za življenje, v katerem ne bi bili profesionalni nogometaš?Do 18. leta. Končal sem srednjo elektrotehniško šolo in tudi že razmišljal o tem, da bi nadaljeval šolanje oziroma da bi nogomet pustil. To je bilo tisto poletje, ko bi morali najboljši člani mladinske ekipe preiti v člansko ekipo, kar bi bilo logično, ker sem bil najboljši strelec mladinske ekipe. To se ni zgodilo. Nasprotno. Na koncu so zahtevali 9000 nemških mark za to, da mi dajo papirje, kolikor pa moji starši seveda niso imeli. Sposodili so si denar in na koncu plačali 3000 nemških mark, s katerimi so odkupili mojo svobodo.
Tedaj je bilo še nekaj igralcev, ki jih je Olimpija zavrnila, pa so potem naredili celo mednarodno kariero.Večino igralcev so odpikali. Handanović, Fileković, to sta igralca Olimpije. Kot mladinci smo premagovali člane. Vendar imam občutek, da se po vseh teh letih ni v Olimpiji prav nič spremenilo.
Zakaj?Ker osebni interesi prevladujejo nad interesi kluba. Sam nočem biti del tega, ne vem pa, kaj narediti. Verjetno bi bilo treba vse počistiti in privabiti v klub stare igralce, ki bi bili neodvisni in suvereni ljudje.
Greva k reprezentanci. K razprtiji s Slavišo Stojanovićem, ki je večkrat povedal, da ste ga ignorirali, čeprav se je trudil vzpostaviti stik z vami, a mu ni uspelo.Z gospodom Stojanovićem ni zamer...
... on jih ima.Mislim, da sva tudi to razčistila, vsaj glede na to, da me je želel letos imeti v svojem klubu. Osebno se prej nisva poznala. Res je, da je klical, vendar pa sem bil takrat v Nemčiji, do katere z avtomobilom ni daleč. Res je tudi, da sva se videla nekje zunaj, da je rekel, da me bo poklical, res me je in priznam, da se mu nisem javil. Stojanović je bil pod pritiskom in vplivom drugih ljudi, zato se takrat nisem odzval. Ko me je poklical Srečko Katanec, sem se odzval takoj.
In to ne da bi se pripeljal z avtom v Nemčijo?Dejansko to niti ni bistveno.
Kakšne so razlike ali podobnosti med Katancem in Matjažem Kekom?Kek je iz nas izvlekel maksimum, je pa treba iz tistega časa poudariti vlogo Milana Miklaviča, ki je imel zelo dobre treninge, ki smo se jih igralci veselili. Srečko Katanec je starejša šola in ima več izkušenj kot Kek, ki se bo sčasoma zagotovo še česa naučil in še napredoval, kar navsezadnje kaže na Reki.
Sploh kadar reprezentanca ni igrala dobro, se je dalo dobiti občutek, kot da se igralci izogibajo odgovornosti. Da si ne upajo preigravati. Da jim je pomembno predvsem oddati žogo in ne biti kriv za kar koli.To je morda res problem, sploh ko je nehal igrati Robert Koren. Še danes menim, da nimamo prave sredine, ki je pa srce vsake ekipe. Še vedno iščemo igralca, kakršen je bil Koren, sam pa takšnega igralca za zdaj ne vidim.
Je bila javnost do Korena krivična?Absolutno. Koren je bil naš kapetan in kar koli je rekel v javnosti, je rekel s poprejšnjim soglasjem vseh nas. Mi smo ga podpirali.
