Pot skozi Razkrižje do LifeClassovih term v Svetem Martinu je slikovita, posejana z vinskimi grički, kot se spodobi za pokrajino, ki je bila še pred nekaj leti brez ovir povezana z vinorodjem na slovenski strani. Naša odprava na severovzhod je imela dve nalogi in prvo bomo opisali danes. Ugotavljali smo, kako gostilne, restavracije in gostišča tik ob slovensko-hrvaški meji razumejo nov koncept prehranjevanja, ki kani Medžimurje postaviti na sam hrvaški vrh.
Rudolf Steiner v toplicah
Toplice v Svetem Martinu gostijo največji del obiskovalcev, ki se vse bolj zanimajo za medžimursko pokrajino. Seveda imajo mnoge bazene, savne, masaže, da o igrišču za golf niti ne govorimo, a poštenega jedca to zanima manj kot koncept, ki so ga zastavili pri prehranjevanju. Gre za biodinamiko, ki jo je avstrijski filozof Rudolf Steiner, rojen nedaleč stran, v Donjem Kraljevcu razvil v začetku prejšnjega stoletja in naj bi enakovredno povezovala človeka, živali in zemljo. Steiner je dodal še planete in podplanete, ki vplivajo na kmetijstvo, v našem primeru na turistično ponudbo. Naj še malo bolj poenostavimo: v hotelu si želijo, da bi bilo večine hrane, ki jo postrežejo iz Medžimurja, še več, želijo si, da bi gostje poznali vsakega proizvajalca. Jogurt delajo sami, sir je od soseda, ribe iz Mure, vino od Štamparja »s tistega hriba tamle«… Nekaj se da, nekaj pa ne. Meso recimo vozijo iz vse Hrvaške.
Še najponosnejši so na svoj sladki krompir – batat, ki so mu posvetili tudi posebno, po Steinerjevih zapovedih prirejeno restavracijo Le Batat. V restavraciji imajo jedi oznake kalorij in v gramih tudi podatke o vsebnosti ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Za občutek: v bučna semena zapečeni smuč z ratatujem iz sladkega krompirja ima 215 kalorij in 863 gramov ogljikovih hidratov, 223 gramov beljakovin in 389 gramov maščobe. In kljub temu da Rudolf Steiner ne zapoveduje vegetarijanstva, je hrana v Le Batatu ena najmanj mesnih, ki jih srečate na Hrvaškem. Podobno je z vini, imajo vse okoliške mojstre, od Štamparja in Novaka do Kocijana, Belovića, Hažića in Jakopića... Drugače pa je za sladokusce na voljo tudi vino aronije, vino kutine in jabolk. Večina jedi je vezana na sladki krompir, po drugi strani pa imajo celo surovo (in menda zelo zdravo) gibanico ter serijo najslajših žganic, ki smo jih pokusili (viljamovka z borovimi iglicami, limona, kadulja, med, regrat in bezgovo cvetje). Po vsem objektu so Steinerjeve skice, ki kažejo povezanost človeka z zemljo, je pa vprašanje, na kakšen način bi stvari v teh krajih tekle, če ne bi v začetku prejšnjega stoletja med črpanjem nafte našli toplih izvirov. Potem verjetno niti ne bi imel tega kolesarskega hotela, ki ponuja kar 750 kilometrov nezahtevnih poti za kolesarje, štirikolesnike za lažje gibanje po medžimurskih Alpah, kot imenuje okoliške griče in gozdove, in po hrvaški Amazonki, kot rečejo Muri.
Dvorec Terbotz in Mala hiža
Že nekaj let velja, da je ob toplicah generator novega medžimurskega turističnega dogajanja restavracija Mala hiža v Mačkovcu. Gostilna v mali kmečki hiši slovi kot ena najboljših, za mnoge kar kot najboljša na Hrvaškem, in je znala lepo povezati lokalno, razmeroma težko hrano s francoskimi pa tudi italijanski vplivi. Imajo vina z vsega sveta in jasno vsa domača. Mala hiža sčasoma postaja vse prestižnejša lokacija, kjer malicajo gostje iz osrednje Hrvaške, Avstrijci in Slovenci. Je pa zanimivo, da so staro leseno hiško prenesli v Mačkovec po delčkih iz okolice Zagreba. Pozimi v njej prasketa kamin, poleti je na vrtu fontana. Kičasto? Mogoče, a gostje se v tem kraju dobro počutijo. Med vini so tako lokalni vinarji za evro ali dva na kozarec kot najboljši Slovenci, za tiste, ki imajo preveč denarja, pa je v kleti tudi kak šampanjec za 3000 evrov. Nekaj je treba spiti ob divjačinskem pršutu, kokošji juhi, bučni marmeladi, vseh oblikah gosjih jeter, bolj ali manj lokalnih testeninah in slivovih cmokih. Našteli smo seveda le del natančno izbrane ponudbe, ki je hrvaške kritike prepričala, da so lani Malo hižo postavili pred vse istrske konobe.
Nedaleč stran je vinska družina Jakopić postavila Dvorec Terbotz. Šlo je za ruševino, ki so jo predelali v rekordnih, nikoli ne bi verjeli, devetih mesecih. Vinarji, ki so sicer tudi malo gradbeniki, imajo s posestvom velike načrte, za našo rubriko pa je pomembno omeniti, da ponujajo povsem klasično medžimursko hrano, brez pretiranih okraskov in tujih vplivov. Dvorec, v katerega rada zahaja tudi najvišja hrvaška politična in gospodarska scena, je torej zatočišče Jakopićevih vin in za naše razmere poceni hrane, kot so pretepena juha, sirovi štruklji, polnjena svinjska ribica, praženi krompir, gibanica… Da ne bomo mislili, da njihov največji oboževalec, nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić, malica kaj bolj posebnega.
Shamperjeva moderna tradicionalna hrana
In ker je Mali hiži in Dvorcu Terbotz tako lepo uspelo, se je začela dvigovati tudi vsa medžimurska gostinska ponudba. Najsamozavestnejši so v restavraciji Shamper na Starem gradu v Čakovcu. Prostore, v katerih imajo tudi svoje penine, so preuredili do potankosti in pridobili krog ljudi, ki hočejo piti in jesti najboljše. Osnovna dejavnost mojstra Mladena Letine, ki mu je sicer uspelo z različnimi izdelki iz inoksa, od vinskih sodov do strojev, od delovnih ladij do orodja, so degustacije penin z imenom shamper. Najprej so bili sodi, zdaj pa še vino, bi lahko rekli. Sommelier Jerko Rajher, ki vodi tako zgodbo penečih vin kot restavracijo, pravi, da za zdaj za penine odkupujejo grozdje iz različnih medžimurskih vinogradov, kjer je grozdje ves čas pod njihovim nadzorom. Penine delajo po klasični metodi, se pravi, da gre za vrenje v steklenicah, potem pa vse štiri sorte ponudijo ob mesu iz tunke ali tiblice, kot pravijo v teh krajih.
Sicer pa se trudijo tradicionalno kuhinjo ponuditi v manjših odmerkih, pa naj gre za suhe slive, orehe in domačo slanino ali za zajčjo pašteto. Naj gre za lokalno pretepeno juho z jurčki ali prežganko. In če se vprašate, kako gre domače belo vino h kremni juhi zelene in hrena s hrustljavo slanino, imajo pri Shamperju odgovore. Njihove penine, imajo pa tudi nekaj lokalnih vinarjev, pokrivajo bučne njoke, trgance, gosja jetra na koruznem kruhu. Smuča na žaru. Račje prsi, dušenega kunca. Ajdovo kašo s čebulo in slanino, da o medžimurski gibanici, ki ni zelo različna od prekmurske, niti ne govorimo. V Shamperju nanjo namesto jabolka namažejo slivovo marmelado. Domačo medžimursko, seveda.
