Zborniku lahko postavimo ob bok posvet o položaju neodvisnega glasbenega založništva v svetu, ki je potekal na glasbenem sejmu MENT v Ljubljani. Oboje skupaj daje precej zanimivo sliko o spreminjajoči se vlogi glasbenega založništva pri nas in v svetu ali vsaj o tem, kako svojo vlogo v času internetizacije in novih rab glasbe razumejo založniki sami. Slika ni več črno-bela, barve pa so vseeno motne.

Glasbene založbe oziroma proizvajalke fonogramov so bile dolgo časa sinonim za glasbeno industrijo. Za povprečnega potrošnika glasbe še velja enačba: glasbena industrija je prodaja plošč. V resnici so bile edini stalni tovarniški, fordistični segment te industrije tiskalnice vinilnih plošč in cedejev ter tiskarne not, bodisi v lasti založb velikank bodisi kot samostojna podjetja. Kar zabavno je opazovati, kako danes zaradi majhnega preporoda vinilnih plošč, ki sicer obsega le odstotek vse prodaje, založniki v zakotjih iščejo stare tiskalnice vinilk in upokojene mojstre, ki so znali s to tehnologijo.

Organizacijo posla s posneto glasbo so v zgodovini zvečine vodile majhne produkcijske hiše, ki so svoje izdelke prodajale na majhnih specializiranih trgih hkrati s kovnicami glasbenih uspešnic. V jeziku ekonomike ima glasbena industrija z drugimi industrijami informacijskih dobrin nekaj posebnosti. Prvotni zagonski stroški pri ustvarjanju vsebine – glasbene kompozicije, izvedbe, izdelave končnega posnetka in vizualne podobe – so visoki v primerjavi z nizkimi stroški dobave. Produkcija je tvegana zaradi nezanesljivega povpraševanja porabnikov in neprestanega iskanja novosti. Zato so oligopoli začeli zgodaj dopuščati navzočnost manjših neodvisnih založb, ki so bile zanje vir odkritij novih talentov. S tem je povezana zgodba o prebojih v mainstream.

Dejstvo je, da je do osemdeset odstotkov svetovnega trga posnete glasbe v prejšnjem stoletju obvladoval oligopol petih transnacionalk s podružnicami. Zasluženi polom poslovnega modela prodaje plošč, ki je temeljil na proizvodnji »hitov« in na zvezdniškem sistemu, je prinesel novo konfiguracijo sil. Velika podjetja, ki so veljala za avtonomno glasbeno industrijo in so spodbujala tehnološke inovacije (kot RCA sredi 20. stoletja), so prešla pod okrilje velikih konglomeratov na področju razvedrila, računalništva in telekomunikacij. Kakor pove urednik in poznavalec zgodovine popularne glasbe Dave Laing, na globalni ravni je usmerjanje prodajane glasbe in njenega avtorskega varstva vse bolj odvisno od odločitev in dejanj drugih. O tem, kako proizvajati, pakirati in prodajati glasbo, ima zadnjo besedo nekdo, ki se z njo ni pečal. Za novega internetnega trgovca šteje statistika zadetkov, prodaja aplikacij, paketno naročništvo na »streaminge«, glasbeniki pa so »dobavitelji vsebin«.

Od tujih neodvisnih založnikov smo slišali, da ob manjši prodaji fizičnih nosilcev zvoka beležijo povečano prodajo muzike prek »streaminga«. Sedanji sistem poplačil je zanje ugoden, bolj mizeren je za glasbenike. Ti založniki v majhnih pisarnah izdajo par naslovov na leto, zato pa se bolj posvečajo svojim proizvodom, posneti glasbi in specializiranim trgom (žanrskim, teritorialnim), kar je na področju, ki temelji na presežni proizvodnji, nujno. Nekateri dejavnost širijo s koncertnim posredništvom in storitvami na področju marketinga. Živa glasba je spet del njihovega posla. Moč in domet neodvisnih sta različna. Uležana založba iz Londona ima pogodbo z Björk in se prek nje steguje na druge trge. Na periferiji je stanje za neodvisnega založnika bolj zoprno.

Romantična ideologija je neodvisno založbo dolgo povezovala z alternativno, radikalno in pristno glasbo, kar je ostanek ustvarjene sprege med estetsko vrednostjo glasbe in neodvisno založbo v subkulturah. Neodvisnost se je nanašala na drobno založniško podjetje, držo ali na glasbeno zvrst. V Sloveniji so pravzaprav vsi založniki majhna neodvisna podjetja razen sistemske anomalije, ZKP RTV Slovenija. Nekdanje večje založbe, ki so bile izpostave multinacionalk, drži nad vodo izkoriščanje sekundarnih pravic iz predvajanj. Iz anket med založniki v zborniku je razvidno, da je glavnina finančnega tveganja preložena na glasbenike, ki sami vlagajo v izdelavo zvočnih posnetkov. Zaradi pretežno samozaložniške narave domačega založništva, kjer neuspeh trga blaži nejasen sistem javnih podpor, je nastal vtis, da je domača fonografija vitalna. Romance neodvisnosti je konec, ko se sooči s prodajo ali medijsko zaporo. Postane arhivska dokumentacija domače ustvarjalnosti.