V mojem okolju so še živeli ljudski pripovedovalci in tudi oče in mama sta bila taka pripovedovalca, da smo v družini nenehno govorili in to je zelo vplivalo na moje kasnejše ustvarjanje. Pripovedovalec sem postal, ker sem bil v zgodnjem otroštvu poslušalec. V naših življenjih so najbolj pomembne zgodbe. Izročilo tega sveta potuje z zgodbami in razumemo ga lahko s pomočjo teh zgodb. Skratka, postal sem zavezan zgodbi, kar se je kasneje pokazalo v mojih delih. Zase ne bi rekel, da sem pesnik, pisatelj… Sem pripovedovalec zgodb, saj vem, da zgodbe lahko pridejo do ljudi in jim nekaj povejo. V tem je neki globlji smisel.
Kakšen je bil vaš odnos do kulture, ko ste bili mladi? Se je skozi leta spremenil?Moj odnos se ni kaj bistveno spremenil. Morda se le bolj zavedam, da je kultura zelo povezana z identiteto skupnosti, ki ji pripada – z narodom, iz katerega izhajam. Ta zavest se mi je verjetno okrepila. Tega se v mladosti nisem tako zelo zavedal, takrat to niti ni bilo tako zelo pomembno. V mladosti smo vsi nekam namenjeni in takrat o stvareh še nismo globlje premišljevali. Potem pa doživimo neko izkušnjo in premislimo. V splošnem sem hvaležen, da sem vedno imel neki odnos do jezika in sem več pozornosti namenjal slovenščini kot pa tujim jezikom. Nisem se koristoljubno oziral na druge kraje, ker bi bilo tam boljše. V tem smislu sem še zdaj enak. Nimam velikih ambicij. Nikoli nisem imel ambicij, da bi postal svetovni pisatelj, niti nisem imel ambicij, da bi postal slovenski pisatelj. Pišem zaradi sebe.
Kaj ste brali in občudovali kot mladi in kaj berete zdaj?V otroštvu sem res veliko bral. Najverjetneje zato, ker ni bilo nekih drugih možnosti. Ker še nismo imeli televizije ali računalnika – spleta, je bila knjiga edina izbira. Če si hotel priti do informacij, si se lahko obrnil samo h knjigi in branju.
Še vedno berem, čeprav nisem zelo zagret bralec. Rad berem knjige, ki mi jih priporočijo knjižničarji, knjige, za katere vem, da so dobre. Večinoma berem leposlovje. Rad berem poezijo, ker se mi zdi, da je ta nekakšna stvar trenutka. Redno prebiram tudi Carla Gustava Junga, psihoanalitika, ki je veliko povedal o človeški duši in duhovnosti, njegov pogled na to pa me še vedno vznemirja.
Od kod črpate ustvarjalnost za delo?Zdi se mi, da je navdih nekaj, kar mora človek iskati v sebi. Da je navdih nekaj, kar mora prihajati od znotraj. Ideje pa so pravzaprav povsod okoli nas. Sem eden tistih, ki menijo, da so ideje nenehno tu, nenehno na dosegu roke in gre samo za to, ali zmoreš dovolj stegniti roko in jo pravočasno ujeti. Moja ustvarjalnost je zelo povezana z mojim življenjem ter mojim osebnim iskanjem občutkov lepega in življenjskega smisla, ki se prepleta z mojo literaturo, ki je navsezadnje tudi sama neko iskanje.
Kaj v vaših delih mlade najbolj pritegne?Moram reči, da imam kar velik opus za mlade, predvsem za otroke, za nižjo starostno stopnjo. Zdi se mi, da sem med najmlajšimi najbolj znan po pesmicah – poeziji. To tudi z veseljem ustvarjam. Mlade pritegne to, da moja literatura ne želi biti didaktična. Na prvi pogled, na prvo žogo ne želi biti vzgojna ali poučna. Raje sledi nekim bistvenim temeljnim življenjskim resnicam in jih poskuša nevsiljivo približati mladim.
Zakaj menite, da so filmi, ustvarjeni po vaših delih, tako uspešni? Na primer Šanghaj, Petelinji zajtrk.Del odgovora se skriva ravno v zgodbi. Literatura in film pravzaprav v splošnem nimata veliko skupnega. Po šestih filmih, ki so posneti po mojih romanih, spoznavam, da je tisto največ, kar film lahko »vzame« po literaturi, zgodba. Vsi filmi, ki so bili posneti po mojih romanih, so očitno zgodbe, ki so ljudi pritegnile in jim prinesle neko sporočilo. Mislim, da to potrjujejo tudi nagrade. Film Hit poletja je dobil nagrado vesna v Portorožu. Film Šanghaj je dobil nagrado za scenarij na filmskem festivalu v Montrealu, ki sodi med tri najprestižnejše festivale filmske A-kategorije. Te nagrade slovenski film še ni dobil. To potrjuje, da so zgodbe tiste, ki odločilno vplivajo na to, da ljudje te filme radi gledajo.
Ali je bila igralska uprizoritev, torej film, zamišljen že pred samim začetkom pisanja ali je ideja za to prišla pozneje?Ne, v tej smeri ne razmišljam. Filmski in literarni jezik se zelo razlikujeta. Roman nastaja tako, da si udeležen znotraj njega, da potuješ s svojimi literarnimi junaki. Film pa nastaja povsem drugače. Filmski scenarist vse vidi od zunaj. Ima pogled od zunaj, zato se verjetno tudi v filmski scenaristiki zelo pogosto pojavlja, da je pri posameznem filmu več scenaristov, sploh pri neki večji produkciji. Zmeraj je v ozadju za scenaristom, ki je mogoče edini napisan, pravzaprav cela ekipa, ki dela na scenariju. Te razlike so res velike.
Pri nekaterih filmih sem bil udeležen tudi kot scenarist, pri drugih kot koscenarist pa tudi kot svetovalec. Zelo različno. Z nekaterimi filmskimi ekipami sem se intenzivno družil skozi celotno snemanje. Pri filmu Traktor, ljubezen in rock'n'roll sem celo dvanajst snemalnih dni odigral kot statist. Film je nekaj, kar imam rad, a količino udeležbe pravzaprav prepuščam režiserju. On določa, koliko me potrebuje, na kakšen način me potrebuje… Na koncu se izkaže, da me potrebuje, vendar se nikoli ne vsiljujem. Vem, da gre pri filmu za režiserjevo vizijo. Film je delo, ki ga bo ustvaril režiser in se pod njega tudi podpisal.
Menite, da so filmski ustvarjalci vašo zgodbo dobro prevedli v film?Moram reči, da sem imel kar srečo, sploh z Markom Naberšnikom sva pri zadnjih filmih odlično sodelovala. Mislim, da je tudi izraz prevod pravi izraz. Seveda vsekakor ne gre za »ufilmanje« romana, ampak za ustvarjanje neke nove umetniške vsebine. Roman je pravzaprav navdih za režiserja, da to zgodbo pove tudi v filmskem jeziku.
Maturantje berejo vaše delo Ločil bom peno od valov. To je prvi del trilogije, ki opazuje družino in zakon v času prve svetovne vojne. Drugi del, Muriša, pa se dogaja v času med vojnama. In tretji del?Naslov tretjega dela je Strah za metulje v nevihti, ki se razplete v času slovenske osamosvojitvene vojne. Zgodba ni povezana z rodbino Spranski, ki jo opazujemo v prvih dveh delih. Roman je s prvima dvema povezan s svojo strukturo in vsebino. Trilogija je tako zaključena in umeščena v vse tri vojne, ki smo jih Slovenci doživeli v prejšnjem stoletju. To je bil neki ključ. Trilogijo sem napisal, ker sem hotel razumeti prejšnje stoletje, v katerem sem se rodil in preživel večino svojega življenja. Hotel sem dogajanje bolje razumeti skozi neko svojo perspektivo. Zanimalo me je, za kaj je sploh šlo. Nekaj je, da so na razpolago neki zgodovinski viri, različni vpogledi in pogledi, a naš subjektivni pogled je vendarle samo naš in do njega se moramo nekako dokopati. Sam sem do njega izbral pot, na kateri sem si pomagal s pisanjem romanov.
