Ko je postala samostojna država, je bila za hip geografsko zmedena. Zahod je bil Evropa. Slovenija pa je bila uradno šele na poti tja. Evropa je bila Evropska unija. Nekaj iz česa je bila Slovenija preočitno izključena.
Prva rešitev je bila ustvarjalna. Slovenija je bila Švica. To ni bil geografski koncept, ampak razvojni. Švica ni bila članica EU, vendar evropska država, ker je bila razvita.
Druga rešitev je bila popotniška. Cela devetdeseta leta je bila Slovenija na poti v Evropo. Namesto iz Lonely Planeta je svoj ustavni red naložila z dveh strežnikov v Bruslju. Demokracijo s strežnika Evropske komisije, obrambno politiko s strežnika Nato. Sijajno je delovalo. Zahodno državno ureditev je Slovenija kupila po katalogu. V tej operaciji je prišlo do neljubega zapleta. Nikjer ni bilo navodil za uporabo. Vendar je več kot deset let videz zahodne demokracije držal vodo, ker nikjer drugje nič drugega ni bilo, politika pa je imitativna dejavnost.
Potem je prišel preizkus znanja. Test je zelo preprost. S seboj so ga prinesli begunci iz Sirije. Če si država Zahodne Evrope so begunci pripravljeni čez morja in hribe, da dobijo zatočišče pri tebi. Zahodne države sprejmejo veliko beguncev in šele, ko je vse polno, nastopijo vprašanja, kdo mora nazaj. Vzhodna Evropa je ozemlje čez katero begunci gredo, da pridejo v Evropo. V pravo Evropo. Pa vendar v Vzhodni Evropi protestirajo proti beguncem preden je kdo od njih sploh dobil azil in jih mečejo ven kljub temu, da nihče noče stopiti z vlaka. Slovenija se seznanja s še eno identiteto, ki je nikoli ni imela. Dobila je možnost, da postane najbolj južna država Varšavskega pakta.
