Gre za drugega papeža. Tistega, ki se ni mogel odločiti, da bi stvarem in dogodkom dal pravo ime. Časi pa so bili usodni. Ne tako kot današnji, a ne toliko manj, da ne bi zaslužili pozorne primerjave.

Pojdimo za trenutek v zgodovino. Dobri dve leti je že trajala druga svetovna vojna. Nemogoče se je bilo slepiti, kdo je kaj začel in kdo s kom sodeluje. Papežev nagovor ob božiču 1941 se je slišal takole. O strahotah vojne je dejal, da so »občudovanja vredni številni prizori, ki razkrivajo nezlomljivo junaštvo; in občudovanje zasluži mirno prenašanje bolečin. Ob takem pregledu današnjega položaja se rodi in naseli v prsih bridkost. To pa tem bolj, ker do danes še ni videti poti, ki bi vodila do sprave med vojskujočimi.« Med vzroke tedanjih grozot je postavil »napredujoče razkristjanjevanje, delovanje proti veri, njeno izkoreninjenje; brezbožno ali protikrščansko delovanje države; in kakor kuga se je razširila verska brezbrižnost. Potem je še pojasnil razlog molka: »Da bi se izognili tudi le videzu pristranskosti, smo si nalagali doslej kar največjo zadržanost.«

Leto dni pozneje, ob božiču 1942, je takole ugotovil: »Človeštvo je danes zastrupljeno z zmotami in socialnimi zablodami. V strahu se otresa nereda, ki ga je samo ustvarilo, ter občuti na sebi posledice razdiralne sile zmotnih socialnih idej, ki ne upoštevajo božjih zakonov.« Resno svarilo je prišlo leta 1943: »Država se mora izogibati revolucionarnih poti, ki prinašajo le zmedo in opustošenje.« Zadnji božič pred svobodo pa priča o nenadni zadregi, ki ji tudi sam ni več kos: »Ta svetovna vojna, ta vesoljna zmešnjava…« je zapisal.

Kar nekaj poglobljenih del imamo o tem papežu, Piju XII. Poskušajo razvozlati kombinacijo političnih okoliščin in njegovih osebnostnih potez, ki je privedla do prepričljive ocene njegove nečastivredne vloge in prav takih dejanj.

Pred nekaj leti sem, ne edini, pozval predsednika Pahorja, naj se opredeli do neonacizma na Slovenskem. Pojav je bil tako prepričljivo dokumentiran, da ga slepi ne bi mogel spregledati. Problem pa je bil njegova povezava s politiko. Iz predsednikovega urada je prišlo sporočilo, da za tako kompleksno oceno potrebuje več časa. Čakamo še danes.

A včeraj smo dočakali izjavo – spet urada in ne njega osebno – o aktualnih odzivih na begunsko krizo pri nas, zlasti ob naraščajoči nestrpnosti, da domobranske ikonografije sploh ne omenjamo. Takole smo brali: »Predsednik republike je izjavo zavestno predstavil brez referiranja na točno določen dogodek, temveč se je potrudil dati izjavo, ki naj bi jo javnost razumela kot naslovitev samega problema in ne posamičnega incidenta.«

Ali to pomeni, da bomo čez čas brali njegove izjave o občudovanja vrednem trpljenju, ki ga prenašajo begunci? O bridkosti v njegovih prsih, ker ni videti rešitve? O nujnem molku, da ne bi bil videti pristranski v svojih sodbah? In nazadnje o vesoljni zmešnjavi, ki so jo naredili begunci?

Če bi poskušali, kot pri papežu, tudi zdaj razmišljati o političnih okoliščinah, analiza ni posebej težka. Rešitev vsekakor, čeprav vsaj za begunce, ki so že v Evropi, ne tako zelo. Ko pa premišljujemo o osebnostnih potezah, trčimo v čvrsto strukturo človeka, ki ima vse rad. V resnici tudi begunce. A še prej vse Slovence, vse politične opcije. Vse navadne državljane, od cvetličarja, tekstilne delavke, do smetarja in gozdarja. Rad ima partizane in rad ima domobrance, naj še tako ne gredo skupaj, ne takrat in ne danes. A vse te ima rad predvsem zato, da bi tudi njega imeli vsi radi. Zato se ne sme nikomur zameriti. Zato govori o pojavih, ne pa o ljudeh, ki so nosilci teh najslabših pojavov. Nazadnje se taka drža do neke mere obrestuje, saj Pahor nikoli ne bo tarča ne neonacijev ne domobranske ideologije. S svojo držo podpira oboje. Seveda tudi ne ovira ničesar dobrega, razen kolikor z molkom ne legitimira zla, ki duši dobro.

Ko bi vsaj poskušal kdaj posnemati Drnovškove poteze v njegovih zadnjih dneh. Pokojni se je šel prepirat s pobesnelimi vaščani, ki so ga sicer nagnali kot taistega cigana (pisano v skladu s takratno, na žalost tudi današnjo stopnjo spoštovanja), za katerega si je predsednik prizadeval. S podobnim dejanjem bi si Pahor dvignil ugled ne glede na uspeh. A že za poimenovanje izvora zla, kaj šele za soočenje z njim, predsedniku Pahorju manjka neka lastnost. Niti za drobec je ni opaziti. Pogum.