Ali se od pretekle in polpretekle zgodovine nismo nič naučili?! Prej omenjeni gospodje in njihova združba – stranka javno v maniri v celofan zavitega sovražnega govora vsiljujejo svoja stališča, s katerimi želijo pod krinko demokracije uvesti avtoritarno vodenje države, seveda zavito v celofan, po možnosti z rumeno-modrim pedigrejem in z velikim vodjem na čelu. Verjetno vsi, ki imamo našo domovino radi, ne želimo korakanja teh »domoljubov« po ulicah naših mest z zastavami in transparenti, ki so daleč od domoljubja, ampak ponazarjajo nacionalizem, ksenofobijo in najtemnejša obdobja naše zgodovine. Kam gremo – ali tonemo moralno in materialno, desnica in skrajni nacionalizem sta na pohodu? Strah in umetno ustvarjena ogroženost načrtno potiskata ljudi k miselnosti in dejanjem, ki dajejo tem temačnim silam nov polet, žal pa veliko k temu prispeva tudi aktualna politika in vlada s svojimi popolnoma zgrešenimi potezami in stališči. Tudi ta vlada pod vodstvom gospoda Cerarja se spreneveda in dopušča ropanje zadnjih resursov države, ki jo obvladujejo finančna omrežja, kjer so spet v igri ljudje, ki so to državo enkrat že okradli in so z blagoslovom te vlade zasedli vodilna mesta v DUTB, SDH, bankah in vodilnih državnih podjetjih.
Združba – stranka, ki potvarja zgodovino, diskreditira drugače misleče posameznike in nikoli ni zanikala povezave z nacionalističnimi skupinami ter se nekaznovano poslužuje lažnih interpretacij, insinuacij, sovražnega govora, ob mlačnih reakcijah drugih poslancev v državnem zboru, mlačnih reakcijah civilne družbe in posameznikov. Da se nič ne zgodi in da resnica o delovanju teh ljudi ne pride na dan, po mojem, skrbijo ljudje, ki so se povzpeli na najvišje politične položaje in jih lahko imenujemo strankarska straža, ki je zvesta svojemu velikemu vodji. Njihovo delovanje in strategija sta naravnana na dolgi rok, njihovo geslo pa lahko povzamemo v sledečih besedah: »kdor ni z nami, je proti nam«. Iz časa prve in druge vladavine te združbe in njihovih simpatizerjev izhaja največ nepotizma, kreditiranja tajkunov, združbi lojalnih posameznikov in kraje skupnega premoženja države.
Vsak dan me mediji s svojimi razkritji prepričujejo, da živimo v državi, kjer vlada mafija belih ovratnikov ob nedotakljivosti finančnih in političnih elit. Državi, kjer je sovražni govor nekaj normalnega, imamo tudi pojav skrajnih nacionalističnih grupacij, ob zakonodaji, ki te ekscese dovoljuje. Če organi pregona in tožilstvo ne reagirajo ob skrunjenju spomenikov naše zgodovine, sežigu knjig in potvarjanju zgodovine, ta država nima nobenih možnosti demokratičnega razvoja, ampak drvi v mračno prihodnost avtoritarne vladavine skrajno desno usmerjenih združb – strank in opcij z vsemi negativnimi posledicami.
Pokradena in obubožana država s propadlimi in pod ceno prodanimi podjetji generira visoko brezposelnost in nezadovoljstvo delavcev (pod mejo revščine živi že kar tretjina prebivalstva), vse večje razslojevanje ljudi, neenakost državljanov pred zakonom in vprašljivo pravno državo, kjer prevladujeta apatija in nezadovoljstvo. To ustvarja plodna tla za krepitev desnice in vse oblike ekstremizma in nacionalizma, kot tudi formiranje paravojaških enot, ki bi jih stranke desnice tako rade uvedle v legitimni sistem za zaščito države. Težko se človek znebi vtisa, da bi te vojaške oziroma polvojaške formacije »domoljubov« zares povečale varnost države, prej bi kot politično angažirana grupacija ene politične opcije – stranke ogrozile državo, kateri bi morale služiti.
Nikogar ne sovražim, želim samo preživeti in to omogočiti svojim otrokom in vnukom ter tudi vsem vam, ki bivate pod nebom moje in vaše domovine. A strah me je smeri, v katero se giblje naša družba. Ste si morda ogledali dokumentarec Koalicija sovraštva? Oglejte si ga – grozljivo, in to se dogaja tukaj, zdaj, med nami ob politiki, ki to tolerira, ob predsedniku, ki hodi na proslave in postroje politikov, ki po mojem globokem prepričanju izrabljajo besedo domoljubje v svoje mračne in oblastne namene, in ob državnem zboru, ki temu početju ne reče odločno ne.
Star sem že in utrujen, sprašujem pa se, kaj naj naredim, da bom domoljub. Moram prepevati domoljubne pesmi, korakati z zastavami ali pa je dovolj, da imam svojo domovino preprosto rad in mi veliko pomeni, da je to moja domovina in sem tu doma. Le spoštovanje vseh ljudi, ki tukaj prebivajo ne glede na njihovo nacionalnost, politično in versko prepričanje, je pot domoljubja in sožitja, ki nam v sedanjih časih tako manjka. Rad imam svojo domovino, njeno naravo, pesmi in ljudi, ki s svojo širino miselnostjo, toleranco in prijateljstvom bogatijo moje, svoje in vaše življenje. Gospodje, stranke in posamezniki in vsi tisti »domoljubi«, za katere se druga svetovna vojna še ni končala, naj razmislijo o svojem početju in o tem, da bodo tudi oni nekega dne pristali na smetišču zgodovine. Vsaj jaz bom po svojih skromnih močeh poskušal prispevati, da bo ta pot tja lažja in hitrejša.
France Najdič, Logatec