Kotnikova ulica, kjer je nedavno dobil novo lokacijo prenapolnjeni viški azilni dom, se je v soboto popoldne komaj sramežljivo polnila, ko je ob robu zavrelo. Skupina aktivistov se je prijela za roke in začela miroljubno odrivati moškega, dokler ga niso predali policiji, ki ga je popisala. »Znani provokator,« je izza maske povedal eden od aktivistov.
Galerijo fotografij s včerajšnjega shoda in protesta si lahko ogledate tukaj.
Udeleženci se niso pustili zmesti. Sicer generacijsko zelo pisana druščina je bila hkrati geografsko izrazito homogena: iz Ljubljane ali kvečjemu okolice. »Ko sem danes poklicala starše in se jima napovedala na kavo, sta rekla, naj ne hodim, ker onadva prihajata na Kotnikovo,« je Marjana ponosno pokazala na svoje starše. Starejši par, ki je pred dvema desetletjema živel na Dunaju in prihajal protestirat v podporo samostojni državi, je bil videti globoko razočaran – tudi zato, ker so slovenske zastave ugrabile politične skupine, ki preračunljivo podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. »Od izvoljenih predstavnikov, ki so visoko izobraženi, bi pričakovali več razumevanja in empatije do ljudi, ki bežijo pred vojno. Predsednik države je tiho, še Cerkev je tiho. Zdi se, da smo povsem izgubili kompas,« je povedal Dušan. V začetku 90. let sta s soprogo Marijo pod streho vzela 16-letnega fanta iz Bosne, ki je pobegnil pred vojno, in ga vpisala v šentviško gimnazijo. Ob misli, da bi se proti njemu takrat borili s peticijami, sta zgrožena.
Transfer nelagodja
»Zdi se, kot da spet živimo v okupirani Ljubljani,« je več kot tisočglavo množico skušal preglasiti kantavtor Jani Kovačič. »Upam, da je vsaj tukaj ostalo še malo kozmopolitizma in humanizma.« Zdi se mu, da je »ihta« tistih, ki jezdijo na valovih spodbujene ksenofobije, presenetila vse. »Nisem verjel, da je kaj takšnega mogoče.« Prepričan pa je, da shodi v Šenčurju, na Vrhniki, v Logatcu in drugje niso samonikli in da se sovraštvo širi zelo načrtno, organizirano. Ljudje nasedajo, saj se v vse bolj zaostrenih socialnih in ekonomskih razmerah počutijo nemočni v odnosu do oblasti, zato svoje frustracije izživljajo navzdol, do revežev in zatiranih. Kovačič temu pravi »transfer nelagodja«, pa tudi – človeška hinavščina.
Kako je na shodu za kulturo poskrbel Andrej Rozman - Roza, si lahko ogledate tukaj.
»Žalostno je, da se to dogaja po vsej Evropi in Slovenija ni izjema,« je opozoril novinar in nekdanji poslanec v italijanskem senatu Stojan Spetič, ki rad pove, da se je v Trstu rodil očetu migrantu. Desnica v Evropi se redi z ekstremizmi, nekoč na račun Judov, zdaj beguncev. Zaenkrat gre še vedno za manjšino, a bojim se, da bi se to lahko spremenilo, dodaja sogovornik. Trend ni spodbuden. »Dejstvo je, da je v Trstu več beguncev kot v vsej Sloveniji. A tukaj gre za preusmerjanje pozornosti z resnih problemov, ki jih imajo ljudje: z revščine, brezposelnosti.« Proti ekstremizmu se lahko borimo le s kulturo, je prepričan Spetič, svojo vlogo pa mora odigrati tudi politika, ki mora takšne pojave stigmatizirati.
Politiki tokrat nevidni
Jure Poglajen, ki je beguncem pomagal na grškem Lezbosu, je dodal, da moramo vsi skupaj »kulturno udariti po mizi«. »Premier Cerar je to naredil na pol, predsednik Pahor ni še niti začel. Politična korektnost je na tej točki povsem neustrezna. Jasno je treba povedati, da SDS in NSi razpihujeta sovraštvo in rasizem.«
Protesta so se sicer udeležili tudi nekateri vidni politiki, a se je zdelo, da ne zanimajo nikogar. »To ni politični shod,« je dejal Polde iz Ljubljane. »Begunci niso politična stvar, so le posledica napačnih politik. Če bi imeli politično moč, bi sami krojili svojo usodo. Ta shod je proti politiki, ki izrablja begunce za svoje namene.«
Na protestu se je znašla tudi študentska Louise iz Nizozemske, ki sicer študira na Švedskem, v Ljubljani pa pripravlja raziskovalno nalogo s področja antropologije. Ob poslušanju razlogov, ki so privedli do sobotnega shoda, je le prikimavala. Enako je tudi pri njih. Ljudje se bojijo, da bodo zaradi prišlekov izgubili službe in kulturo. A namesto tega izgubljajo svobodo. Ko je potovala iz Švedske v Slovenijo, je morala na letalu pokazati dokumente, na vlaku iz Ljubljane v Zagreb pa so jo legitimirali kar štirikrat. »Stvari, ki so bile prej nezaslišane, postajajo vsakdanje. Fašistični diskurz je vse bolj prisoten.«
Bojijo se, ker nas ne poznajo
Payman iz Irana, ki se je pred nekaj dnevi vselil v dom na Kotnikovi 8, razume, da se ljudje bojijo, ker nimajo dovolj znanja, ker so pod vplivom negativnih stereotipov. »Ne zamerim jim, ko se bomo spoznali, bomo zgradili medsebojno zaupanje,« je optimističen. Njegovi sostanovalci, ki so stali zraven, so bili videti utrujeni. Eden od njih je imel na obrazu vidne posledice hudih opeklin. Paymanu, ki je 15 let živel v ZDA, v Iran pa se je vrnil, da bi se tam poročil, so oblasti ob vrnitvi vzele dokumente, zaprli so ga in mučili dve leti. Prepričani so bili, da je prišel vohunit. »Pri nas mogoče res ni vojne, a vlada hladna vojna. Srečen sem, da sem v Sloveniji. Rad bi ostal tukaj.«
»Bi se me ljudje bali, tudi če bi prišel sem kot turist?« se medtem sprašuje Alaa iz Sirije, ki je prispel v Slovenijo pred štirimi meseci. Ko je potoval, delal in študiral, nikoli ni imel težav v nobeni od obiskanih dvajsetih držav, saj je imel denar, pravi. Zdaj, ko beži pred vojno, je drugače. Na vprašanje, zakaj ravno Slovenija, odgovori, da mu je tako svetoval oče, ki je delal kot diplomat v nekdanji Jugoslaviji.
Z Alaajem sva se pogovarjala, medtem ko sta si nasproti stali tisočglava množica podpornikov in dvestoglava skupina nasprotnikov humane begunske politike. Ti je hudo, ko gledaš tole, Alaa? »Zame je marsikaj postalo normalno. Prihajam iz vojne.«
