Že tedne nas obdajata sivina in megla, vsi smo že malo potrti in počasni. Manični poet Jaka Tomc, ki trpi za bipolarno motnjo, vse to čuti še močneje. Podobne občutke na primer odražajo verzi v njegovi pesmi Budnica: »V temni noči sred' Ljubljane, zasnežene, bele, prazne, rdečelaska urno vstane, nekaj jo je prebudilo. Mar se ji je le sanjalo, da je dvakrat zazvonilo?« V takšnih trenutkih pogleda na svoj opomnik v obliki tetovaže na roki, ki pravi: »Live. Laugh. Love.« Oziroma po naše: »Živi. Smej se. Ljubi.« To ga v težkih trenutkih spravi v boljšo voljo in ga spomni na njegovo življenjsko vodilo.
Stimulativni mestni vrvež
Ljubljana mu je res všeč, čeprav je mladost preživel v Domžalah, Ljubljančan pa postal šele s študijem. »Bil sem že dosti po tujini, v večjih mestih in Ljubljana ima res neko posebno energijo. Velikokrat pišem kar zunaj, v lokalih, parku Tivoli, ker me energija ljudi potegne. Dogajanje, mestni vrvež me stimulirata in mi dajeta tok misli. Potem lažje pesnim,« je strnil svoje vtise o mestu. Najraje zahaja v bližnja lokala Daktari in Čokl, da se lahko tudi ob poznih urah brez težav privleče do doma. »Včasih mi je bil ljub tudi Maček, tam sem veliko napisal,« je dodal. Tja se odpravi kar z blokom ali računalnikom in neposredno izliva svoja občutenja in misli na papir. »Pogovor ljudi, da se nekaj dogaja okrog mene, je velik navdih. Ponavadi sedim zunaj na vrtu in ustvarjam.«
A vseeno na mesto gleda tudi kritično. Pogreša predvsem, da bi poleg za turiste nališpanega Centra začeli urejati tudi druge predele Ljubljane. »Center je res lep, Rakova Jelša pa dolgo, vsaj takrat, ko sem še bil novinar, ni imela niti urejene kanalizacije. Ko sem živel v Polju, pa na primer nisem mogel imeti interneta. So mi rekli, preseli se znotraj obvoznice, pa ga boš imel. Mesto ni le Center in vsi predeli bi se morali razvijati z enako hitrostjo, ker smo konec koncev vsi meščani.« Da, kot je omenil, je bil nekoč tudi novinar, med drugim tudi za ta časopis, pa za spletni medij Vest. Zdaj je čez dan računovodja. To sicer zanj ne predstavlja ravno ustvarjalnega izziva, a mu prav to ugaja, pravi, saj ima določeno mero varnosti in miru, za prosti čas pa mu ostane veliko kreativne energije, ki jo lahko pretvori v črke in besede.
Kaj pa če bi naredil založbo
Blog Manični poet, kjer je nekoč izlival svoja manična in depresivna doživljanja, je prerasel v istoimensko založbo, pri kateri so izšla vsa njegova dosedanja dela. Prihodnji teden pa bo izšel prvi roman gostujočega pisca, pevca skupine Niet Boruta Marolta, z naslovom Kako se znebiti trupla. »Ko sem napisal prvi roman Zgodba o Davidu Locku, sem ga poslal vsem večjim založbam. Dobil sem le dva odgovora, da ga lahko objavijo čez leto in pol oziroma dve leti, drugi pa se niso niti odzvali. In sem si rekel: kaj pa če bi naredil založbo. Namenjena je temu, da se predstavijo mladi, neuveljavljeni avtorji. Če se že ne izda njihove knjige, se jo vsaj prebere in dobijo odgovor, recenzijo svojega besedila, da vidijo, kje stojijo,« pravi Tomc. In dodaja, da je to vsekakor dobrodošlo, saj presenetljivo veliko mladih ljudi piše.
V založbi prejmejo kar pet do deset besedil na mesec. Vsa najprej prelista Tomc – nekatera med njimi prebere v celoti, sicer pa jih posreduje uredniku založbe Dušanu Maroltu, ki avtorjem poda svoje mnenje v manj kot mescu dni. V založbi izdajajo vse, od poezije do proze, od otroških knjig do kuharic. Tudi sam pa že nestrpno čaka na izid svoje nove knjige, prvega striktno poletnega branja, kratkega ljubezenskega romana Pokanje mehurčkov, ki bo izšel junija. »Knjiga za na plažo bo zame na neki način vrhunec ustvarjanja, takšna sproščena knjiga, ki sem si jo vedno želel napisati.« Druga stvaritev, s katero se bo prvič tudi prozno podal v slovensko prestolnico, pa je nadaljevanje prvenca Zgodba o Davidu Locku, ki jo že pripravlja na jesensko izdajo.
