Vsekakor je ena različica mene. Ta predstava je nastala iz domačih nalog, ki smo jih dobili od režiserja. Ena od njih je bila narediti prizor z naslovom Utopija. In tako sem naredil domačo nalogo na osnovi zgodbe Klemna Slakonje, igralca. Izhajal sem iz svoje zgodbe, ko sem na televiziji delal stvari, pri katerih sem imel občutek, da imam v rokah vso kreativnost tega sveta, na drugi strani pa sem se v Drami počutil, kot da sem zaprt v neke vrste kletko, ko sem igral res miniaturne vloge.
To zveni bolj kot antiutopija.Res je. A odkar je na mestu ravnatelja Igor Samobor, sem v Drami dobival tudi večje priložnosti, sploh prejšnjo sezono.
Vas poklic dramskega igralca sploh veseli?Me. A igralski poklic pomeni, da si znotraj vloge znotraj režijskega koncepta v podrejenem položaju. Redkokdaj imaš zadnjo besedo. Kar je bilo v velikem nasprotju z delom na televiziji, kjer je prišla moja kreativnost do izraza na vseh ravneh. Koncept videa, koncept lika, koncept pesmi – vse je moje. Zavedam se, da tega pri poklicu igralca v gledališču na tak način ne bom dobil. So predstave, v katerih neizmerno uživam, in so predstave, v katerih neizmerno trpim.
V katerih ste neizmerno trpeli?Ne vem, če naj to povem. V tistih, kjer je bil režiserjev koncept trdno postavljen in se je njemu zdel super, pri čemer pa mu ni bilo tako zelo pomembno upoštevati mnenja mladega igralca. Hkrati pa, ko ta njegov »vse je super« izhaja predvsem iz tega, da se ne zna ukvarjati s tabo, se ne spomni ničesar boljšega oziroma se mu z manjšimi vlogami niti ne da pretirano ukvarjati. Da ni majhnih in velikih vlog, so le majhni in veliki igralci, resda drži. A na začetku, ko vstopiš v ta prostor, če dobivaš le majhne vloge, niti ne moreš zrasti do mere, da bi lahko majhno vlogo naredil veliko, ker pač potrebuješ izkušnje, kilometrino. Zdi se mi, da sem dobil ogromno kilometrine, več kot v Drami, s predstavo Aleksandra Popovskega Tak si, ki je imela v SiTi Teatru že 140 ponovitev.
Torej se je uresničila napoved, o kateri pripovedujete v predstavi, da morda kariera na televiziji ni najboljša ideja, če bi radi resno kariero v gledališču?Ne, kariera na televiziji je bila gotovo bližnjica do največjega gledališča v Sloveniji. In to, kar se mi je dogajalo na televiziji, po moje ni imelo vpliva na to, da sem imel tukaj sprva le manjše vloge. Bil je neki splet okoliščin. Od takrat so se zamenjali trije ravnatelji: najprej Ivo Ban, potem Eduard Miler, zdaj pa Igor Samobor.
Če bi torej še vedno bil direktor Ivo Ban...?Bi verjetno imel neki načrt, ki bi se ga držal. Mladega igralca se zaposli z načrtom vlog za njegov igralski razvoj. Moraš dobivati vloge, da sploh rasteš, sicer stagniraš oziroma lahko celo nazaduješ, ker postane frustriran. Težko se je pobrati in iti naprej, če s tabo delajo režiserji, ki ti ne zaupajo. Ne morejo pa ti niti zaupati, če te ne poznajo. A za to te morajo najprej spoznati v malo večjih vlogah. So pa režiserji, ki jim je prav to izziv. Zato mi je bil užitek delati z Živadinovim v predstavi Ljubezen in država, ki smo jo sicer bolj malo igrali. Tisto je bila ena večjih vlog v moji igralski karieri. Prelomna predstava zame in moje dojemanje gledališča je bila tudi predstava Tugomer in vloga Bojana v režiji Diega de Bree. Sicer pa je bil glede manjših vlog na začetku moje igralske kariere kriv tudi slab čas, ko so me zaposlili. Kot zaposleni igralec sem namreč dobival vloge, ki so jih po navadi dobivali študentje, saj v tistem obdobju študentov sploh niso jemali.
Kako gledate na to, da ste tudi v Kralju Ubuju angažirani kot svoja blagovna znamka?Do tega je prišlo čisto spontano. Med pripravami je bila tudi naloga, kako smo ubili kralja. Sam sem na list napisal, da spodaj podpisani kralj Venceslas potrjuje, da ga je dne tega in tega spodaj podpisani Klemen Slakonja ubil na ta in ta način. To je bilo očitno zanimivo in od takrat smo se strinjali, da bi bilo fino, da bi bil v tej predstavi kar Klemen Slakonja. Potem sva na eni vaji Jurij Zrnec in jaz izvedla še glasbeni koncert, on s kitaro, jaz kot pevec, zabavali smo se in si rekli, da bomo tudi to uporabili nekje v predstavi.
V Drami igra vrsta igralcev z bogato filmsko in televizijsko kariero, tako rekoč vsi so tudi v Kralju Ubuju. Zakaj denimo Bojanu Emeršiču nič ne škoduje, da je bil tudi Zmago Batina?Mislim, da zato, ker je bil velik igralec, še preden se je lotil komercialnega sveta. Jaz pa sem bil še zelenec, ko sem postal obraz s televizije.
Se počutite zreli za vlogo Hamleta?Se počutim zrel, ja. Je pa spet odvisno od režiserja in njegovega koncepta. Počutim se zrel, ni pa to moje hrepenenje. Hamlet je neka metafora velikih vlog. Nikakor ne bom jokal, če ga v svoji igralski karieri nikoli ne bom igral.
Zaradi zaposlenosti v dnevih pred Emo smo vas komaj ujeli za intervju. Kako na te vaše angažmaje zunaj hiše gledajo v Drami?Niso problem, kvečjemu pomagajo. Sploh če ne delamo nekih bedarij zunaj hiše, pač pa zadeve, ki jih skušamo narediti čim bolje. Konec koncev se to lahko lepo pozna tudi blagajni.
Pride več ljudi v gledališče, če lahko tam pričakujejo zvezde s televizije?Če se to prav izkoristi. Mislim, da zna to Drama vedno bolje izkoriščati.
Kaj vas bolj poboža: milijon ogledov vaše imitacije na youtubu ali dobra kritika gledališke vloge?Saj te poboža, če te kdo pohvali, a milijoni ogledov ti dajo občutek, da se ta kletka našega prostora odpre in da so možnosti neskončne. V Sloveniji se mi res zdi, da sem prišel do neke stene, da se zaletavam z glavo v zid in da je od tu težko naprej. Splet mi da občutek, da se nekaj za to steno še dogaja.
Bi radi mednarodno kariero imitatorja?Rad bi, da seže moje delo čez meje, tujina kot taka pa me ne mika. Rad bi v Sloveniji ustvarjal vsebine za ves svet. In rad bi našel sponzorje, ki bi v moj projekt verjeli tako močno, kot verjamem jaz.
