Jeseniški eksodus
Vendar pa Gale ni bil razlog za razrast hokejskega nasprotovanja med Olimpijo in Jesenicami. Kaplja čez rob, ki je ta odnos utrdila do dandanes, je bila selitev Slavka Beravsa, Vlada Juga in Romana Smoleja z Jesenic v Ljubljano. Pisalo se je leto 1968, v sezoni 1971/72 pa je Olimpija okrepljena z Jeseničani osvojila prvi državni naslov po drugi svetovni vojni. Da bi dojeli razsežnosti prestopa jeseniških igralcev, je treba vedeti, da so bile Jesenice v letih 1957 do 1971 kar 15-krat zapored državni prvak! Na relaciji Jesenice-Ljubljana se je sicer tudi kasneje zgodilo nekaj spektakularnih prestopov – Ivo Jan, Andrej Brodnik, Murajica in Boris Pajić, Jure in Tomaž Vnuk, Ed Kastelic – vendar pa nič ni bilo primerljivo s selitvijo leta 1968.
Hokej je v časih bivše države Slovencem nasploh dajal največ razlogov za navijaško bentenje v stilu »prodane duše«. Posebna etapa tega čustvovanja je bila druga polovica osemdesetih. Tedaj je vrsta slovenskih hokejistov, kot na primer Beribak, Ciglenečki, Kavec, brata Lomovšek, Zajc, Zupančič, brata Lepša, Vidmar in še kdo, krepila predvsem vrste Medveščaka in Partizana ter pripomogla, da so Zagrebčani in Beograjčani lahko premagovali Olimpijo in Jesenice.
Za »prodano dušo« je v Tivoliju veljal tudi (Mariborčan) Peter Vilfan, saj se je pri 19 letih odločil igrati za splitsko Jugoplastiko, v Olimpijo pa se je vrnil šele leta 1979.
V tistih letih med celjskimi ljubitelji rokometa takisto ni bila najbolje sprejeta selitev bratov Bojovič k največjemu konkurentu, Slovanu iz Ljubljane, s katerim sta postala, kar sta v Celju v tistih časih lahko le sanjala – prvaka Jugoslavije in podprvaka Evrope.
Vratar proti vratarju
No, prva velika tovrstna ex-jugoslovanska afera je nemara prestop nogometnega vratarja Vladimirja Beare iz splitskega Hajduka v Crveno zvezdo. Bojda se je v Splitu dolgo časa namesto »izdajalca« uporabljal kar izraz »beara«. Beara je iz Splita odšel zaradi nespoštovanja klubskih ljudi do njega. Sprva je hotel prestopiti v Dinamo, a si ga pri Dinamu niso upali vzeti. Nato je v igro vskočil razvpiti menedžer dr. Aca Obradović in ga odpeljal v Beograd. Navijači Hajduka, ki so imeli vtetovirano zmagovito splitsko enajsterico, so si njegovo ime – tako gre legenda – z žiletkami praskali iz kože. In v Splitu si menda nikoli več ni upal braniti. A tudi Mostar ni daleč od Splita, in ko je z Zvezdo gostoval pri tamkajšnjem Veležu, je bila tekma prekinjena, ker se je nanj usul dež kovancev.
Za kako hudo zamero je šlo, govori naslednja zgodba. Ko si je Franjo Tuđman pred tekmo z Italijo v Splitu leta 1995 zaželel, da bi v slavnostni loži poleg njega sedela Frane Matošić in Beara (dve Hajdukovi legendi), Beare ni bilo. Pa ne, da ne bi hotel. Ko je prišel do vhoda na stadion, ga vratar ni spustil na tekmo, ker je bilo njegovo ime na seznamu gostov prečrtano. Šele leta 2000 si je končno lahko kakšno tekmo Hajduka ogledal v živo. Kasneje, leta 2005, je Niko Kranjčar iz Zagreba prestopil v Hajduk. Osupljivo. Ob prihodu ga je pričakalo 10.000 ljudi.
»V ozadju ni nobene večje zgodbe. Prestopil sem, ker mi v Zvezdi niso hoteli dati stanovanja, v Partizanu pa so prisluhnili moji želji,« o razlogih za spektakularen prestop iz nogometnih vrst Crvene zvezde v moštvo Partizana pripoveduje Milko Đurovski. Prestop Đurovskega leta 1985 je nemara največji tovrstni moment v skupni zgodovini obeh beograjskih klubov, kot še pojasnjuje Đurovski, a z navijači Crvene zvezde ni imel večjih težav. Oziroma ne takšnih, kot jih je bil mnogo kasneje, leta 2010, deležen vratar Vladimir Stojković. Stojković je v časih, ko je še branil za Crveno zvezdo, dajal izjave, da ga ni denarja, za katerega bi prestopil k Partizanu. Ko se je to vendarle zgodilo, je postal tarča. Pred reprezentančno tekmo med Italijo in Srbijo v Genovi (2010) so v reprezentančni avtobus vdrli besni navijači in hoteli z njim obračunati, a so ga k sreči zaščitili reprezentančni kolegi. Na tisti tekmi potem ni hotel braniti. Zadeve se dolgo niso umirile. Na tekmi med Zvezdo in Partizanom novembra 2011 njegovi soigralci v odmoru med polčasoma niso mogli z igrišča, ker so navijači Zvezde bombardirali vhod v slačilnice z vsem, kar jim je prišlo pod roke, vključno z močno pirotehniko.
Prepovedani delodajalci
No, še večjega besnila je bil deležen Luis Figo, portugalski nogometaš, ki je leta 2000 prestopil iz Barcelone v Real. »Sovražimo te, ker smo te tako ljubili,« je pisalo na enem od transparentov na prvi tekmi v Barceloni, na kateri je nastopil v dresu Reala. Na tisti tekmi ni izvajal avtov in kotov, da se ne bi preveč približal tribunam ozirom navijaškemu dometu. Ko je leta 2002 drugič igral v Barceloni, je avte in kote izvajal. »Vsak kot je bil Vietnam,« je eden od opisov tiste tekme. Na igralca so poleg številnih kovancev in vžigalnikov s tribun letele golf žogice, steklenica J&B žganice kot tudi svinjska glava. Pečena.
Od leta 1902 je iz Barcelone v Real prestopilo vsega 21 nogometašev, v nasprotni smeri pa dvanajst. Skupaj 33. Zgovorno.
Rivalstva med klubi so najskrbneje negovano izročilo. Ki nikakor ne popušča. Zadnji nogometaš, ki je iz Manchester Uniteda prestopil neposredno v vrste Liverpoola, je bil Phil Chisnall aprila 1964. Podobno velja za poslovanje med Manchester Unitedom in Manchester Cityjem. Potem ko je leta 1906 za United podpisala četverica nogometašev, se je podobna selitev zgodila samo še v primeru Argentinca Carlosa Teveza leta 2009.
Glasgow Rangers in Celtic sta nogometna kluba, katerih rivalstvo velja za najbolj sovražno, religiozno in politično obremenjeno. Prvi so protestanti, drugi pa katoliki. V zgodovini rivalstva, ki je polna skrajnih grobosti, vključno s ciničnimi mednavijaškimi uboji, je vsega 19 igralcev igralo v obeh dresih. Od tega se je 14 prestopov zgodilo pred drugo svetovno vojno, ko na stadionih še ni bilo huliganstva. Nadvse zgovoren podatek je, so Rangersi šele leta 1989 podpisali pogodbo s prvim katolikom. To je bil Mo Johnstone, ki je najprej igral za Celtic, k Rangersom pa je prestopil posredno, potem ko je nekaj sezon igral za francoski Nantes. Johnstonov prestop je razburil oba navijaška pola. Celticovi navijači mu zadeve niso oprostili, a tudi na drugi strani je bil nemalokdo, ki mu je prestop porušil svet. A strasti so se kmalu umirile, obisk tekem Rangersov se ni zmanjšal, od prvotnih trideset zahtev po vračilu denarja za sezonsko vstopnico pa je do konca vztrajal samo en navijač.
Domače rivalstvo
Izmed razvpitih svetovnih prestopov, s katerimi si je igralec zapravil spoštovanje nekdanjih oboževalcev, velja omeniti prestop košarkarja Karla Malona, ko je po 18 letih prestopil iz Utah Jazz k Los Angeles Lakersom, a se mu namera, da bi končno postal prvak NBA, ni izpolnila. V finalu leta 2004 je slavil Detroit.
Če se vrnemo na domače terene in pogledamo zgodovino Olimpije in Maribora zadnjih 25 let, kolikor oba kluba relativno redno igrata v istem tekmovanju, saj je bil v bivši državi Maribor vendarle pretežno drugoligaš, se je že pred Novakovićem zgodilo nekaj izmenjav. Neposredno je iz enega v drugi klub prestopilo 14 igralcev, igralcev, ki so stran zamenjali posredno, torej s postankom v kakem drugem klubu, pa je še dodatnih 18. Za nekatere je bila selitev bolj, za druge manj zagatna.
A končajmo ta zapis s primerom svetovne nogometne zvezde, čigar ime se z enakim spoštovanjem omenja v obeh taborih najhujših rivalov. To je bil Giuseppe Meazza, italijanski nogometaš, Milančan, ki je kot otrok sicer intimno navijal za AC Milan, kjer pa se jim je zdel presuh, zato je zaigral za milanski Inter. Potem ko je zanj odigral trinajst sezon, je leta 1940 prestopil k mestnemu tekmecu AC Milanu. In v zadnji sezoni kariere, torej leta 1947, spet končal, kjer je začel. Pri Interju. Inter in AC Milan igrata na istem stadionu, stadion pa se imenuje po njem – Stadio Giuseppe Meazza.
