V EU se zdaj z nesimetričnostjo ukvarjajo Britanci. Vsaj deloma se je lotevajo na podoben način, kot smo se je pred četrt stoletja lotevali Slovenci; tudi mi smo izsiljevali spremembe in tudi Britanci hočejo biti asimetrični del EU. Če jim evropski uradniki tega ne bi priznali, bi se tudi tisti Britanci, ki »verjamejo« v EU, pridružili tistim, ki ne verjamejo, in tako bi skupaj izglasovali, da EU ne potrebujejo. Prvi, ki še »verjamejo«, da jim članstvo v EU koristi, so izsilili štiri zagotovila: prvič, da nikoli ne bodo imeli evra; drugič, da bodo sami nadzorovali svoje meje; tretjič, da bodo imeli svojo vojsko; in četrtič, da bodo sami krojili svoj pravni in socialni red. Povedano drugače; hočejo ostati država in obdržati atribute državnosti: denar, davke, meje in pravila. Evropski »državniki« so na nočni seji privolili v zahteve in zjutraj ugotovili, da so dosegli »win-win« rešitev, oziroma po domače, da smo zdaj vsi na boljšem. Cameron je razglasil zmago, podobno zmagi gospe Margaret Thatcher, ki je za vstop Velike Britanije v EU izsilila »britanski rabat«, ki ga še zdaj plačujejo vse članice EU. Zato bodo na referendumu konec junija tisti, ki »verjamejo« v EU, poskušali premagati tiste, ki ne verjamejo. Če bodo prvi zmagali, bo EU postala nesimetrična federacija, če ne bodo, naj bi sledil brexit: izstop, odcepitev, osamosvojitev, osvoboditev, razpad, ali kakorkoli bodo to pač poimenovali. No, kakršenkoli že bo »za« ali »proti« rezultat, šlo bo na tesno; slovenskega iz decembra 1990 se ne da ponoviti.
Bosta asimetričnost ali brexit »večnost« EU spremenila v »končnost«? Najbrž ne. V »končnost« sta EU spremenila že dva največja »dosežka« EU na gospodarskem področju, denarna in fiskalna unija, še več bo prispevala bančna. Pravzaprav je bilo to, da se bo »večnost« spremenila v »končnost«, pričakovati; razloge za to gre iskati prav v unijah, ki so jih ustanavljali, čeprav je bilo že ob njihovi ustanovitvi mogoče vedeti, da bodo dobro delovale le v dobrih časih, ne pa tudi v slabih.
Končnost EU
Denarna unija dobro deluje le, če nastane med gospodarstvi, ki tvorijo tisto, kar ekonomisti imenujemo optimalno denarno območje; če se gospodarstva po razvitosti, strukturi in navadah močno razlikujejo, pa je denarna unija škodljiva. V EU bi vanjo bi sodile države, ki so svojo valuto bolj ko ne neformalno vezale na nemško marko, ali pa države, ki so nemško marko uporabljale za transakcije, kot merilo vrednosti in kot obliko varčevanja; mednje je sodila tudi Slovenija, prav gotovo pa vanjo ni sodila Grčija.
Fiskalna unija deluje le, če je tudi transferna; s transferji naj bi popravljala učinke tako imenovanih asimetričnih šokov, ki jih v neoptimalnem denarnem območju povzroča denarna unija. A na to razviti del EU ne pristaja. V centru zbrani prihodki se prek različnih skladov res prelivajo v manj razvite članice, a preliva se pol odstotka BDP. Zato se je fiskalna unija dejansko spremenila v nesmiseln fiskalni pakt, diktat, narejen po okusu močnih, ki po nepotrebnem podaljšuje gospodarsko krizo in ki je Grčijo spremenil v deželo tretjega sveta. No, Slovenija ima tudi od tega denarja koristi; v bruseljsko blagajno je v dvanajstih letih plačala 4377 milijonov evrov in iz nje dobila 7281 milijonov, oziroma neto 2904 milijone evrov. Ni čudno, da povsod po Sloveniji hvaležno postavljamo table z napisi o sofinanciranju EU; stalne pritožbe, da slabo črpamo bruseljski denar, so prej ko ne neupravičene.
Morda največji polom pa doživlja »schengenska« unija; tudi ta se je zlomila takoj, ko so se dobri časi spremenili v slabe. Njen zlom, sebičnost članic ter nesposobnost EU, ki z zapletenimi direktivami uspešno ureja kajenje, odlaganje smeti in druge malenkosti in ki dobro deluje v dobrih, ne pa v slabih časih, so razkrili begunci. Nesrečneži, ki jim je tudi podpora EU in vsaj simbolična podpora Slovenije pomagala uničiti države in domove in ki zdaj za golo preživetje bežijo v EU. Da stroški njihovega enoletnega preživetja ne presegajo dveh tisočink BDP Evropske unije in da bi jih bilo mogoče pokriti, če bi le tretjino mesečno ustvarjenega novega denarja ECB namenili njim, namesto da z njim ustvarjajo novo krizo, nihče noče slišati. Gotovo ne gre zanikati, da z begunci prihajajo tudi teroristi in potencialni teroristi, ki bodo to postali po nekaj letih bivanja v raznih centrih, kjer bodo čakali, da bodo evropski uradniki ugotovili, po katerem predpisu lahko ostanejo.
Kako gre Sloveniji tu? Slabo. Ne glede na občudovanja vredno pomoč mnogih posameznikov in dobrodelnih organizacij ter na solidna prizadevanja državnih oblasti. Nesmiselna bodeča žica ob Kolpi in po kočevskih gozdovih, predlog »krščanske« NSi, da bi beguncem jemali denar in dragocenosti, nedavni shod 3000 ogorčenih Gorenjcev v Šenčurju, zgroženost nad idejo, da bi v dijaškem domu v Kranju bivalo deset mladoletnikov, ki so se izgubili ali ostali brez staršev, so sramotna početja. Saj se nam mame z otroki smilijo in jim radi pomagamo, pravijo, a kaj ko ogrožajo naše »krščanstvo« in evropsko »kulturo«. Morda pa je begunce res najbolj enostavno kar utopiti; smrt v valovih ni najbolj boleča oblika smrti, obvarovala jih bo tudi pred »krščanskim usmiljenjem« Evrope. Nakit in skriti dolarji ali evri bodo z njimi potonili v Sredozemskem morju, ne bodo jim jih odvzemali, da bi z njimi sofinancirali za njihovo preživljanje potrebno dobro tisočinko BDP, ki si ga EU ne more privoščiti. Če bodo utonili, nam bodo pomagali obvarovati »krščanstvo« in evropsko »kulturo«, ne vem pa, če bo njihova smrt preprečila razkroj EU.
Nedotaknjena igralnica
A vrnimo se k ekonomiji. Bančno unijo, ki naj bi poenotila nadzor nad bankami, bo doletela usoda, podobna denarni in fiskalni; v Frankfurtu bodo tisoči uradnikov sestavljali neuporabne enačbe za »zmanjševanje« tveganj v igralnici sodobnega kapitalizma, namesto da bi se lotili igralnice. Škoda, ki so nam jo pri »reševanju« bank že doslej povzročili evropski uradniki, najbrž sploh ni mnogo manjša od neto prilivov denarja v dvanajstih letih. Seveda nam je niso povzročili sami, pomagali smo jim.
Pisanje usodne trinajste spremembe zakona o bančništvu naj bi se začelo avgusta 2013 v režiji ministrstva za finance in Banke Slovenije ter pod budnim očesom evropskih uradnikov, ki naj bi kar z elektronsko pošto določali vsebino členov. Stiska, v kakršni se je znašla takratna »slovenska trojka«, je sicer vsaj razumljiva; spomnite se opisov »katastrofe« v vseh medijih in vabljenja prave »trojke«. A vlada in Banka Slovenije bi evropske oblasti morali vsaj vprašati, prvič, kako se je po »preračunavanju« ter zamenjevanju ocenjevalcev kapital v bankah v dveh mesecih (od septembra do decembra 2013) skrčil za 2,9 milijarde evrov; še septembra ga je bilo za 1,8 milijarde evrov, decembra pa za –1,1 milijarde evrov? Drugič, od kod kar 1,5-milijardna razlika med ocenama finančne luknje dveh tujih institucij, ki ju je vsilila evropska komisija, in ki ji ni nihče oporekal; brez ugovorov je bila sprejeta najslabša ocena? In tretjič, kako je evropska komisija prišla do fantomskih številk o razvoju slovenskega gospodarstva, ko je za lani in letos napovedovala 3,8- in 2,9-odstotno krčenje BDP? Kaže, da so najprej določili številke; tolikšne, kot so bile potrebne, da so stanje v slovenskem bančništvu in gospodarstvu prikazali kot katastrofalno, kar naj bi zagotovilo poslušnost, razprodajo premoženja ter končno uveljavitev »pravega« kapitalizma, v katerem so lastniki vsega vrednega tuje multinacionalke.
Kako pohlevne so slovenske oblasti, pa še bolj kot ravnanje vlade in Banke Slovenije kaže ravnanje ustavnega sodišča RS, ki je evropsko sodišče v Luksemburgu povprašalo o hierarhiji pravnih aktov evropske komisije in Slovenije. Ali res ne ve, ne zna ali ne upa presoditi, kakšni so hierarhični odnosi med različnimi akti evropske komisije in slovensko zakonodajo? Po poročanju medijev naj bi luksemburško sodišče že ugotovilo, kako je s tem, a odgovor bodo poslali z zamudo; zamuda namreč, podobno kot tajnost, povečuje pomembnost tistega, ki odloča.
Seveda ne mislim, da bo Slovenija izstopila iz območja evra ali EU. Češka naj bi sicer takšno možnost omenila, če odide Velika Britanija, a tudi pri njej gre za izsiljevanje; izgovor, da jim ne bo treba v območje evra. Velja pa vedeti, da EU drži skupaj le strah pred negotovostjo.
