Boštjan Zalar: V Sloveniji, primerljivo z zahodnimi državami, azilnih primerov praktično ni

O njegovem sodniškem delu s spoštovanjem govorijo nekdanji ustavni sodniki, njegovo profesionalnost cenijo diplomanti prava. Kot mednarodno priznani strokovnjak sodeluje pri vrsti evropskih projektov za uveljavitev pravne države ter spoštovanja človekovih pravic.

Absolutno lahko govorimo o azilnem pravu EU. Na papirju. In ponekod tudi v praksi.

Formalno gledano je enotno, a vprašanje ostaja, v kolikšni meri ga države članice upoštevajo in implementirajo v domačo zakonodajo in prakso. Odstopanja med tem, kar je, in kar naj bi bilo, so zelo velika.

Odvisno. Razvoj azilne zakonodaje je bil intenziven v obdobju od leta 2001 do 2013. Sedaj smo namesto zakonodajnih rešitev EU priča predvsem samostojnim političnim akcijam posameznih držav ali skupin članic. Gre za precej kaotično stanje. A v tem je lahko tudi priložnost. Z razsodbo o tožbi Madžarske in Slovaške proti odločitvi komisije o razdelitvi beguncev v EU bi lahko sodišče EU odigralo ne le svojo pravno, ampak tudi politično integrativno vlogo ter zagotovilo večji pravni pomen solidarnosti med članicami.

Od sredine leta 2015 harmonizacija prava EU tudi ni več utemeljena na minimalnih standardih, ki so članicam omogočali, da postavijo višje standarde, ampak na skupnih standardih. Ti manevrski prostor državam bistveno ožijo.

Ne bi mogel reči, da so se na ravni EU spremenili na slabše. Še vedno je v direktivah klavzula, da lahko članica ohrani višje standarde. A to je treba brati ob sodbi sodišča EU v primeru M'Bodj (v njej je sodišče EU razsodilo, da je ugodnejša razlaga belgijskega zakona, po kateri bi imel bolnik pravice iz statusa subsidiarne zaščite, ker bi bil v izvorni državi deležen slabše zdravstvene oskrbe, neskladna z direktivo EU, op.p.). Mislim, da praktičnega pomena ta klavzula ne bo imela. Morda bodo države lahko razvijale višje standarde na procesnem področju, ne pa na ravni materialnega prava, denimo o tem, kdo izpolnjuje pogoje za status begunca.

Že ko je harmonizacija temeljila na minimalnih standardih, je bilo v sodni praksi evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), v direktivah in uredbi v povezavi z listino EU o temeljnih pravicah veliko določb, ki bi zahtevale dvig standardov v marsikateri državi, če bi jih članice pravilno implementirale ter bi to praksa spoštovala. Ni res, da je EU uveljavila zelo nizke standarde. Pri svojem delu nisem naletel na določbo prava EU, ki bi bila v nasprotju z listino ali z evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. Zakonodajalec EU včasih pripelje zakonodajo do roba sprejemljivosti. Korak čez rob pa naredijo članice pri prenosu ureditve v svojo zakonodajo, ali pa upravni organi ali sodišča, če te ne razlagajo v skladu s človekovimi pravicami.

Ne zaradi EU.

To ni usklajevanje, ampak nedopustno prestopanje mej, določenih s pravom EU.

Lahko. Politične tendence so jasne. Politiki so predstavniki ljudstva in se ravnajo po volji ljudstva. Sodišča se ne. Tu ostaja temeljni »spor« v razumevanju demokracije v Evropi: ali temelji le na volji ljudstva ali na vladavini prava in varstvu človekovih pravic, ki nista vedno po volji ljudstva? V Sloveniji smo bili temu priča ob nekaterih referendumih.

Če pogledamo naštete pravne vire, jasne in enostavne piramidalne strukture hierarhije ni. Pravo EU in konvencija o varstvu človekovih pravic Sveta Evrope sta ločena sistema. Deloma so ta razmerja opredeljena v normah EU, a v največjem delu se razmerja hierarhije ustvarijo skozi sodno prakso sodišča EU, ESČP in najvišjih sodišč članic. Zato prej ko začnejo uradniki in sodniki pravilno uporabljati pravo EU in sodno prakso sodišča EU in ESČP ter metode razlage prava EU, prej bomo prišli do pravne varnosti, vladavine prava in pravilnih odločanj ter postopkov. Situacija je zapletena.

Bolje ko pozna sodni praksi obeh evropskih sodišč in tudi sekundarno pravo EU, manjša bo možnost napak, hitreje se bo ustalila sodna praksa, večja bosta pravna varnost in zaupanje v sodstvo, manjši bodo tudi stroški postopkov. V azilnih zadevah vseskozi uporabljamo pravo EU in pravo evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Manj ko temeljijo obrazložitve sodb tudi na sodbah sodišča EU in ESČP, manj je verjetno, da bodo imele na dolgi rok pozitiven vpliv.

Sodba bo resda rešila spor med posameznikom in državo, ne bo pa imela pomena za izgrajevanje kakovostne sodne prakse. Lahko pa so posledice tudi mnogo hujše. V azilnih zadevah so predmet spora najpogosteje absolutne pravice, od prepovedi mučenja do nehumanega ravnanja. Napaka v sodbi je lahko usodna. A tega navadno ne izvemo.

V literaturi poznam le en primer iz sodne prakse ESČP, ko je za zavrnjenim prosilcem za azil, ki je bil vrnjen v izvorno državo, po navedbah nevladne organizacije izginila vsaka sled. ESČP je ugotovilo, da je država kršila pravice tega prosilca. Če se ne motim, so tudi slovenske nevladne organizacije opozorile na primer, ko je bil prosilec vrnjen in nato v eksploziji zaradi notranjega oboroženega spopada v tej državi poškodovan. A zanesljivosti te informacije ne poznam.

Znotraj slovenskega sodnega sistema to ni razširjeno. V EU in v razpravah s kolegi iz drugih članic pa se pogovarjamo le o tem. Ni konference, na kateri ne bi soočali sodnih praks ESČP in sodišča EU, ki je s svojo interpretacijo prava EU za nas zavezujoče. Gre za pravne vire, za najbolj osnovni instrumentarij sodnikov in sojenja.

Na praktični ravni to pomeni, da denimo pri razsojanju vprašanja, ali je ministrstvo zakonito odvzelo tujcu prostost in ga zaprlo v center za odstranitev v Postojni, ne sledim le zakonu, ampak upoštevam tudi direktivo, ki bi že morala biti prenesena. Če v njej ni zakonskega razloga, na katerega se sklicuje ministrstvo, razsodim, da je bil odvzem prostosti protipraven.

Ne le, da »ni potrebno«, ne sme se iskati argumentacije znotraj zakona, če zakona ni mogoče interpretirati v skladu s pravom EU. Gre za načeli primarnosti prava EU ter učinkovite in lojalne uporabe prava EU. Ti načeli izvirata iz sodne prakse sodišča EU. Razmerje hierarhije med zakonom in pravom EU je jasno: zakon mora biti v skladu s pravom EU, tudi z direktivo, če je rok za njeno implementacijo potekel. Če rok še ni potekel, pa moram zakon, kolikor je mogoče, razlagati skladno z direktivo – lojalno. Pri tem je dobro direktivo brati vsaj še v dveh, treh jezikih, saj je treba iskati evropski pomen.

Dovolj. Poznati je treba načela uporabe in metode razlage, ki so specifične, niso predpisane, a izhajajo iz sodne prakse sodišča EU. Prava EU ne smem razlagati z metodami, ki veljajo v slovenskem upravnem pravu. Izhajati je treba iz celotnega pravnega akta, iz cilja in namena, saj jezikovna razlaga ni najpomembnejša. Razlaga tudi ne sme biti v nasprotju s človekovimi pravicami, splošnimi načeli in sodno prakso ESČP. Poznati je treba vse. Ko imaš dovolj znanja, ni noben problem pretežak. Je pa tudi res, da se ti lahko zdi vse enostavno, če znanja nimaš – a posledice so potem precej drugačne.

Ko sem prvič prebral to mnenje v zadevi Diouf, sem bil šokiran. To sem na mednarodnih konferencah tudi povedal. Ta razlaga je bila očitno v nasprotju z listino, ki pravi, da se pravica do učinkovitega sodnega varstva uresničuje v skladu s tem členom in z listino, ki je primarno pravo, ne pa v skladu s sekundarnim pravom. Posledica take interpretacije bi bila, da bi komisija EU lahko za vsako področje določila različne standarde in postulate pravičnosti, kaj je pravičen postopek, kaj pravica do izjave in obrambe: če si državljan EU, veljajo eni standardi, če imaš dovoljenje za bivanje, drugi, če si prosilec za azil, tretji, najnižji pa, če si tujec in nezakonito v EU.

Kontinentalna logika terja, da izhajamo iz ustave. Če je zakonodajalec predpisal neki postopek tako, da posameznik dejansko nima učinkovitega sodnega varstva, bom ugotovil, da je tak zakon v nasprotju z ustavo. V EU, kjer je sistem drugačen, je sodišče EU leta 2011 posredno reklo, da sekundarno pravo daje vsebino pravicam iz listine. A v kasnejših sodbah je to stališče omililo. Pri tujcih, ki so nezakonito na ozemlju EU, bi lahko svojo prvotno razlago razvijalo, a je v sodbah Mahdi, Boudjlida in drugih odločilo, da četudi direktiva ne ureja pravic do obrambe, izjave, niti kaj obsega pravičen postopek, morajo organi in sodišča to zagotoviti na temelju splošnih načel in listine. Če je človek zaprt, ima pravico razložiti, kar je pomembno za presojo zakonitosti odvzema prostosti.

Sodišče EU je odločilo, da beguncev, preganjanih zaradi veroizpovedi ali spolne usmerjenosti, ni mogoče vrniti v izvorno državo in zahtevati, naj živijo bolj diskretno. Prav tako v dokaznih postopkih ne smejo biti izpostavljeni metodam, ki bi kršile njihovo zasebnost in dostojanstvo. So pa tudi sodbe, ki so me z vidika interpretativnih metod negativno presenetile, čeprav se je sodišče EU z njimi želelo približati ESČP. Leta 2008 je ESČP v zadevi N. proti Združenemu kraljestvu prestopilo svojo lastno rdečo linijo in odločilo, da se lahko prosilko za azil vrne v izvorno državo, četudi je bolna in bo tam dobila slabšo zdravstveno oskrbo, ker je v takih primerih treba pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja tehtati z javnim interesom. Do tedaj je bila prepoved nečloveškega ravnanja absolutna pravica, in teh se ne sme tehtati z morebitnimi stroški za proračun. A od tedaj so absolutne le še prepoved mučenja in smrtne kazni ter vrnitve v državo, v kateri divja vojna ali spopadi in obstaja utemeljena nevarnost, da bi bil prosilec žrtev nasilja.

Absolutna pravica ostaja varstvo človekovega dostojanstva, a le v okviru dublinske uredbe, ki ureja, katera država je pristojna obravnavati posameznikovo prošnjo za azil. V primeru M.S.S. proti Belgiji in Grčiji je ESČP odločilo, da prosilca za azil ni dovoljeno vračati v državo, kjer mu ne bi bila zagotovljena obravnava, ki bi spoštovala njegovo dostojanstvo. Šlo je za minimalne standarde bivanja: streho nad glavo, higienski in sanitarni minimum. Bivanje na prostem, v skrajni revščini in dolgotrajni negotovosti krši človekovo dostojanstvo, a le, ker sta obe državi članici EU z direktivo o sprejemu prosilcev obvezani, da zagotovita minimalne standarde. V Sloveniji smo vračanja v Grčijo ustavili že pred sodbo ESČP, saj smo na upravnem sodišču vedeli, da je ESČP ustavilo na stotine primerov z začasno odredbo. A človekovo dostojanstvo je tako zavarovano le znotraj EU, ker nas veže direktiva. Ni pa varovano, če želimo nekoga vrniti v Afganistan ali Ugando in ne moremo oblastvenim strukturam pripisati vsaj delne odgovornosti za kritično humanitarno situacijo, ki čaka zavrnjenega prosilca tam.

Določena logika tu je. A z vidika koncepta absolutnosti prepovedi nečloveškega ravnanja, kamor sodi človekovo dostojanstvo, logike ni. Če je pravica absolutna, mora biti absolutno zavarovana.

Se, a nikakor ne v tolikšni meri kot v Veliki Britaniji ali Nemčiji. V Sloveniji, primerljivo z zahodnimi državami, azilnih primerov praktično nimamo. Četudi vseskozi poslušamo o teh številkah, je dejstvo, da prosilcev za azil skorajda ni. Ko se pogovarjam s kolegi, ne morejo verjeti, kako malo število prosilcev imamo. A to se lahko hitro spremeni.

Dublin velja z nekaj izjemami. Če je neveljavnost dublina razglasil politik, to za sodnika nima teže. Na podlagi presoje konkretnih dejstev lahko razsodi, da prosilca ne bo poslal v drugo državo članico. A to odloči en sodnik in drugi lahko odloči drugače. Vprašanje je, kaj bo reklo zvezno vrhovno upravno sodišče v Leipzigu. Če je Angela Merkel rekla, da je dublin mrtev, bo nemški sodnik, če gre za neodvisnega sodnika, morda le nekoliko privzdignil obrvi.

Če so sodniki neodvisni in poznajo sodne prakse, strah ni potreben. Odvisno je, kako je tak seznam implementiran v domače pravo in kako se v praksi uporablja. Direktiva ima varovala. Posameznik se lahko brani, da država zanj ni varna iz specifičnih razlogov. Ženevska konvencija o statusu beguncev varnih držav ne pozna, ureja pa materialno pravo, ki ga mora spoštovati tudi pravo EU. Je pa sodišče EU že odločilo, da lahko članica prosilce iz določene države obravnava po hitrejšem postopku.

Da. Vključno z učinkovitim sodnim varstvom. Omenili ste Turčijo. Leta 2014 je bil delež odobrenih prošenj za azil iz Turčije v EU 23-odstoten, v prvi polovici leta 2015 pa 29-odstoten. Take države ne uvrstiš na seznam varnih držav. Varna je lahko država, iz katere je delež odobrenih prošenj za azil morda nekaj odstotkov. Ne pa, če jih je odobrena četrtina.

Seveda. Preveri, na podlagi katerih informacij je vlada odločila, da je neka država varna. Od kdaj so te informacije? So relevantne za tožnikove specifične okoliščine? Gre za informacije nevladnih organizacij, neodvisnih raziskovalcev ali le za stališče ministrstev?

Ne le v Sloveniji. S tem je začelo ESČP, ko je pritrdilo sodbi specializiranega sodišča v Londonu, ki se je oprlo na poročilo neke organizacije po naročilu vlade. Spomnim se, da smo se o tem pogovarjali na okrogli mizi v Londonu. Profesor, strokovnjak in neodvisni raziskovalec je na moje vprašanje, kaj si misli o tem poročilu, odgovoril: »Rubbish.« Za v smeti.

Sodnik mora biti neodvisen, zelo natančen in celovit v argumentaciji. Tudi tu smo v okviru Mednarodnega združenja sodnikov za pravo beguncev pripravili seznam kriterijev, ki so relevantni pri oceni varnosti v izvorni državi. Sodnik ne more vzeti za sveto poročila ministrstva. Kaj pravijo Amnesty International, Human Rights Watch, UNHCR? Z več viri je slika popolnejša. In sam bom nekoliko mirneje spal, saj nisem nekoga poslal nekam, kamor ga ne bi smel.

To je zelo problematično.

Težko.

Lahko se. Ampak ali mislite, da bo nekdo, ki pride iz Sudana in je zavrnjen na meji, dvignil roko in rekel: oprostite, na podlagi sodne prakse sodišča EU imam pravico do suspenzivnega učinka in pravnega sredstva? Če ni zagotovljen dostop do pravne pomoči, ne bo nič. V drugih državah so nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z varstvom človekovih pravic, zelo aktivne in strokovno močne. Znajo izbrati primere in jih spretno pripeljati do konca. V primeru Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji je ESČP odločilo, da ni dovoljeno prestrezati beguncev na odprtem morju v Sredozemlju in jih pošiljati nazaj, ne da se jim zagotovi pravica do pravičnega postopka. Vprašanje je, ali bodo tri ladje Nata pod poveljstvom Nemčije, ki so nedavno začele misijo v Egejskem morju, to spoštovale.

Tudi nova zakonska ureditev Španije, da množično vrača prosilce za azil v Maroko, je že pred ESČP. Države pozabljajo, da mednarodna zaščita ni nekaj, glede česar se lahko kot podpisnice ženevske konvencije o statusu beguncev same odločijo, ali jo bodo podelile ali ne. Toda dokler in če se zanašamo le na zadnje sodne instance, lahko mine precej časa, ko država učinkovito izvaja svojo, četudi protipravno, politiko brez posledic.

Ali če sodišče zadeve sploh ne dobi v presojo. V Sloveniji je tako področje pridržanje tujcev. Četudi jim je de iure pravica do pravnega sredstva zagotovljena, vse kaže, da je de facto ne morejo izkoristiti, ker jim ni zagotovljena pravica do pravne pomoči. A ustavno sodišče te zadeve, ki smo jo nanj naslovili pred časom, ni sprejelo v presojo.

Gre za tujce, ki jim je odvzeta prostost in so odpeljani v center za odstranjevanje v Postojni. Po pravu EU in praksi ESČP morajo imeti pravico do sodnega varstva. V zakonu je določen rok tri dni, da vložijo tožbo, a je nihče ne vloži, ker niti ne vedo, da jo lahko, niti je ne znajo, saj ne govorijo slovensko. Ministrstvo mora sodišču po nekaj mesecih vseeno po uradni dolžnosti poslati dokumente, da preverimo, ali je bil odvzem prostosti pred meseci zakonit. Ko smo opozorili, da taka ureditev ni skladna z ustavo in da bi moral biti v teh primerih ljudem zagotovljen učinkovit dostop do sodišča takoj, ustavno sodišče zahteve za presojo ustavnosti ni sprejelo v obravnavo. Tako bomo v posamičnih primerih odločali naprej. A problem ostaja: zaradi odsotnosti sistemske rešitve je ljudem lahko protipravno odvzeta prostost.

Kakovost ni nekaj, kar bi lahko prepustili morebitni »nalezljivosti«. To bi moralo biti sistemsko vključeno v celostno strategijo upravljanja kakovosti v sodstvu. Ne more biti prepuščeno osebnemu stilu ali drži posameznika. Sodstvo bi moralo imeti to v svojem jedru upravljanja znanja; na koordiniran način pri vseh akterjih v sistemu, ki imajo vpliv na kakovost. Problem je, da nimamo sistema kakovosti in zato tovrstno spodbujanje znanja in neodvisnosti še ni vgrajeno v procese usposabljanja, ocenjevanja dela, kadrovsko politiko...

Ne. Ker še nismo prišli do kompleksnejšega razumevanja, kaj je kakovost v sodstvu. V grobem sem – razen nekaj izjem, ko je šlo za omejene, a uspešne projekte – doslej zaznal dva temeljna koncepta razvoja. Prvi je bil vezan na takšne in drugačne poskuse lustracije, ki večinoma vodijo v repolitizacijo. Drugi pa je temeljil na zelo natančnem in obširnem preračunavanju in merjenju statističnih podatkov o pričakovanem obsegu sodnikovega dela. Sodnik je mesečno prejemal pregled, v koliko odstotkih je izpolnil normo. Marsikateri sodnik bi vam zato lahko rekel: o čem vendar govorite, kako naj preverjam in berem sodno prakso mednarodnih sodišč, če moram ob koncu meseca izpolniti normo? Če sem morebiti zaznal posamezne poskuse uvedbe bolj profesionaliziranega menedžmenta v sodstvu, so se ti hitro sprevrgli v dodatno birokratizacijo. Ker smo prišli do stanja, ko smo merila kakovosti za naše intelektualno delo bolj ali manj zreducirali na raven nadzora, ki je značilen za izdelavo plastičnih copatk, je nerazumno pričakovati, da bo sodnik tako požrtvovalen in bo gledal na svoje delo kot častno in v luči najvišjih profesionalnih standardov.

Ne le za Slovenijo. Je pa res, da bi bili angleški kolegi začudeni nad stanjem pri nas. Ne bi pa bili začudeni romunski ali hrvaški kolegi. Vsi sodniki azilnega prava pa so izredno obremenjeni. To si upam trditi, ker imam zaradi sodelovanja pri izobraževanju sodnikov dovolj širok vpogled in ker je v državah zaradi zahtevnosti področja težko dobiti sodnike, ki bi sodili v teh zadevah.

Pomeni razpravo, kako razlagamo pravo, vaje na primerih, izmenjavo izkušenj in informacij o sodnih praksah. Trenutno nas deset sodnikov iz desetih držav pripravlja štiri temeljna poglavja priročnika za sodnike na področju prava o azilu. Mednarodno združenje sodnikov za pravo beguncev je o tem sklenilo pogodbo z evropsko agencijo za azil. Pogajali smo se zelo dolgo. Že pred ustanovitvijo agencije, ki je dobila mandat za vzpostavitev sistema usposabljanja sodnikov, sem opozarjal, da bo problem, ker bodo agencijo vodili ljudje iz političnih krogov. Angleškim kolegom se je zdelo, da pretiravam, saj je sodniška neodvisnost zanje samoumevna. Sodelovanje se je začelo le, ker smo sodniki stopili skupaj in resno vprašali, ali mislijo vzpostaviti sistem usposabljanja brez nas. Na deklarativni ravni smo od začetka dobivali pozitivne signale, a težave so se pojavile, ko smo začeli graditi sistem v praksi. Predstavniki vlad ne morejo postavljati programov izobraževanja sodnikom. Danes lahko rečem, da to na agenciji razumejo. Dela, prostovoljnega, je veliko, in čeprav obstoječa pravna struktura znotraj EU neodvisnega in kakovostnega sistema usposabljanja ne varuje, nam je vendarle uspelo zagnati sistem usposabljanja ob utrjevanju sodniške neodvisnosti. Vemo pa, da nam lahko na vsakem koraku spodrsne. Politika želi uveljaviti svoj vpliv pri vsaki malenkosti. To so vprašanja, s katerimi se zmaguje na volitvah. In zato si politiki neodvisnih sodnikov ne želijo vedno.

Na tem področju sta naše združenje in delo pionirska, da. EU preprosto nima mehanizmov, da bi zavarovala neodvisnost sodnikov, ko gre za usposabljanje na področju prava EU. So le primeri dobrih praks.

Odvisno je od konkretnih okoliščin primera, saj ne gre za absolutno pravico. Vanjo se lahko poseže, a le v skladu z načelom sorazmernosti.

To so manevri, ki so lahko sporni z vidika direktive, ki daje družinskim članom pravico do združitve brez časovnih omejitev. Njene določbe je treba implementirati verodostojno in učinkovito. Če je odložilni rok tri leta, je vprašanje, ali je to učinkovito zagotavljanje pravice. Potem je tu še sociološki vidik: namen združitve z družino je, da se begunec lažje integrira. Upoštevati velja tudi humanitarnega: če je nekdo dobil azil ali subsidiarno zaščito, ker je preganjan ali prihaja z vojnega območja, je velika verjetnost, da so ogroženi tudi člani njegove družine. In zelo pomembno: združitev z družino omogoči, da drugi člani pridejo na varno po zakoniti, varni poti. Le v mesecu in pol letošnjega leta je na poti v Evropo umrlo 400 beguncev, vsega skupaj je do sedaj pogrešanih 10.000 otrok. Med milijonom beguncev, ki lani so prišli v Evropo, je 27 odstotkov otrok, in če veljajo podatki nevladnih organizacij, prihaja 90 odstotkov beguncev z vojnih območij.

Ponovno je treba pogledati direktivo in pogoje, ki jih postavlja. Če jih ne ureja, je treba primer tehtati z vidika načela sorazmernosti. Imeli smo primer, ko je azilant prosil za združitev z družino, a so bile upravne takse tako visoke, da so mu onemogočale vložiti prošnjo. Na sodišču smo podali z evropskim pravom skladno razlago zakona, ker je bilo to v danem primeru možno, in tako ni prišlo do izničenja njegove pravice.

Tako spreminjanje zakonov pošilja signale javnosti in prosilcem za azil. Odločitve o splošnem, vnaprejšnem zasegu premoženja, se bojim, človeka ne morejo spomniti na nič drugega kot na Auschwitz. Vendar jih je kljub tej hipni asociaciji treba skrbno presojati z vidika procesne, sprejemne in kvalifikacijske direktive ter ženevske konvencije o statusu beguncev in varstva lastninske pravice. Prosilec za azil, ki ima dovolj premoženja, seveda ni upravičen do brezplačne pravne pomoči; že ženevska konvencija določa, da begunec nima več pravic kot državljan. Upoštevati pa je po drugi strani treba tudi, ali ima begunec enak dostop do dela in zaslužka. Če smo družba, ki upošteva človekove pravice, bi vse to moral tehtati že zakonodajalec. Drugače je vse odvisno od sodnika ali celo od tega, kdaj bo zadeva prišla pred sodnika, ki bo prepoznal kršitev človekovih pravic.

Tako je vedno.

Pravna podlaga obstaja. Že ženevska konvencija pozna klavzule prenehanja statusa: če se vojna konča ali se okoliščine v izvorni državi spremenijo, lahko državni organ sproži postopek prenehanja statusa. A če se preverjanje določi vnaprej in za vsak primer, lahko to pomeni ogromno nepotrebnih dodatnih postopkov, stroškov in negotovost za begunce.

Pričakovati kaj takega je precej idealistično. Hkrati je verjetno odvisno, ali bi šlo za individualni glas ali bi imel tudi podporo institucije. To je zelo pomembno. In tu se vrneva h kompleksnejšemu razumevanju kakovosti sodstva, kamor sodita tudi neodvisnost in profesionalna etika. Če obstaja dober sistem upravljanja znanja in kakovosti, se ne bojim, da bi bil sodnik prepuščen medijem in politikom. Če takega sistema ni, pa se ponavadi čaka, kaj bo in kdo bo izšel kot zmagovalec.

Da. Večinoma se tisti, ki so v dilemi, postavijo na stran močnejšega.

Da. A ne recite tega politikom. Ker oni si tega ne želijo vedno. Gre za na začetku omenjena koncepta demokracije, ki si gledata nasproti: eden, ki se predstavlja in dela v imenu volje ljudstva, ter drugi, ki predstavlja pravno državo, človekove pravice – in na tem tudi temelji EU. V pravni državi in sistemu spoštovanja človekovih pravic je zaščiten tudi javni interes: ob tehtanju z vidika načela sorazmernosti se spoštuje in varuje človekove pravice vseh vpletenih.