Krajani nemške sramote
Saška vas Clausnitz je postala simbol nemške sovražnosti do migrantov. Kakih sto protestnikov je 18. februarja hotelo preprečiti, da bi petnajst prosilcev za azil, večinoma ženske in otroci, izstopilo iz avtobusa. »Mi smo ljudstvo! Izginite!« je vzklikala množica. V namestitveni center so prebežniki vstopili šele po dveh urah v spremstvu policije. Sramota Clausnitza je od takrat ena odmevnejših tem v nemških medijih. Kako incident doživljajo krajani? Časnik Die Zeit je izpostavil blog nekdanjega krajana Mirka Leberja. Avtor piše o človekoljubnih vaščanih, ki pomagajo beguncem. O čudovitih, skromnih in poštenih ljudeh, ki se jih zmeraj razveseli, kadar se vrača na obisk domov. A tudi o tistih, ki so se socializirali v desnoradikalni miselnosti. Predvsem pa o molčeči množici, ignoranci in zavisti, ki razkrajajo družbeno jedro. Spominja se protijudovskih parol iz šolskih časov in vzklikov »Sieg Heil!« v mladinskem centru. »Kot mlad in naiven človek iščeš pripadnost nečemu. Velike izbire v tistem okolju ni bilo.« Mnogi se niti niso zavedali, kaj govorijo. »Kadar se spominjam prijateljev iz mladosti, ne vidim nacistov, ampak fante, ki so bili pač zraven.« Večina ni nacistov, je prepričan. Ključni problem, ki je pripeljal do tega, da se je njegova vas osramotila, je ignoranca. »Vseprisotna, velikokrat neopazna 'rjava' miselnost se je v takšnih razmerah lahko prikrito bohotila, dokler ni pripeljala do incidenta, kot je bil nedavni. Gre za razvoj dogodkov, ki ga mnogi nočejo zaznati. In ga na ta način dopuščajo.« Obkolitev avtobusa so pasivno opazovali številni njegovi znanci. »Razumem, da je to bil velik dogodek na vasi. Ampak da greš potem domov, ležeš v posteljo in se naslednji dan odpelješ v službo, kot da se ni nič zgodilo?« se jim čudi bloger.