Britanci ne bi bili Britanci, če ne bi izračunali tudi tega, koliko popijejo na sekundo: 247 pint piva in 232 kozarcev vina. Čeprav imajo v kozarcih vse raje vino, ki zelo hitro lovi pivo, in čeprav so se po količini popitega vina lani zavihteli na šesto mesto svetovne lestvice, jim še nihče izmed tistih, ki so se že vrgli v referendumsko kampanjo o članstvu v EU, ko je konservativni premier David Cameron sporočil datum referenduma (23. junij), še ni nalil čistega vina.
Verjeli naj bi jim na besedo
Velika večina dosedanjih razprav o tem, ali bi bilo za Britanijo bolje, da ostane ali zapusti EU, je približno tako jasnih, kot so mulj in kaluže. Vsem bolj ali manj znanim politikom, gospodarstvenikom, poslovnežem in vsem drugim, ki rojake štiri mesece pred referendumom prepričujejo, zakaj bi se morali odločiti za odhod ali proti njemu, naj bi verjeli predvsem zato, ker oni mislijo tako.
Včeraj se je na primer oglasil zadnja leta tihi 77-letni lord Owen, nekdanji laburistični zunanji minister, ki je davnega leta 1981 zapustil laburiste, da bi ustanovil socialnodemokratsko stranko, ki je že dolgo ni več. V članku za Murdochov protievropski tabloid Sun, najbolj brani časopis na Otoku, ki bo vplival na milijone Otočanov, je Owen napisal, da bi bilo za britansko ekonomsko, politično, vojaško in družbeno varnost bolj nevarno, če ostane v EU, kot če jo zapusti. Owen obenem misli, da bi odhod iz EU utegnil biti »iskra, ki bi dala novo energijo našemu narodu, in izziv in priložnost«. Samo dan prej je kar dvanajst nekdanjih poveljnikov različnih rodov britanske vojske v pismu Telegraphu odločno branilo članstvo v EU. Napisali so, da je Britanija v EU močnejša zaradi resnih varnostnih groženj, ki jih prinašata bližnjevzhodna nestabilnost in ruska agresivnost.
Medtem ko je Cameronov minister za delo in pokojnine Ian Duncun Smith, eden izmed šestih ministrov, ki so se pognali v kampanjo za izhod Velike Britanije iz EU, pred dnevi trdil, da bi se Britanija, če bi zapustila EU, lažje branila terorističnih napadov, kakršnega je lani doživel Pariz, britanski direktor Europola Rob Wainwright pravi, da bi se Britanija v primeru odhoda težje branila pred teroristi in organiziranimi kriminalci.
Komu verjeti?
Največ govorijo politiki. Nekateri med njimi se trudijo, da bi bolj poudarjali pozitivnost svoje opcije in manj negativnost nasprotne, da bi prepričali neodločene rojake (po najnovejši raziskavi jih je 25 odstotkov, medtem ko je odločenih za odhod 38 odstotkov, za članstvo pa 37 odstotkov). Mnogi se osredotočajo samo na negativnost nasprotne opcije. Premier Cameron, ki trdi, da je Britanija varnejša, močnejša in ekonomsko na boljšem v EU, je dobil podporo v obliki sporočila 198 direktorjev velikih podjetij, ki so za nadaljevanje članstva. Med njimi je 36 direktorjev stotih najuspešnejših podjetij, ki tvorijo borzni indeks FTSE 100. Zagovorniki brexita so bolj opazili to, da med njimi ni direktorjev 70 izmed vodilnih sto podjetij.
Številni Britanci se sprašujejo, ali vsi poklicani, od politikov do direktorjev, v resnici vedo, kako bi odhod iz EU vplival na britansko gospodarstvo, na priseljevanje v Britanijo in na britanski položaj v svetu. Nobena izmed strank jim o tem ni nalila čistega vina.
Najneverjetneje je, da nobena stranka (še) nima nobenih načrtov za Britanijo zunaj EU. Evroskeptiki sicer govorijo o Britaniji kot novi Norveški, novi Švici, novem Hongkongu, vendar na podoben način, kot se ljudje o možnostih pogovarjajo v pubu. O teh velikih vprašanjih brexita v pubih vsi ponujajo ugibanja, ki jih bolj narekuje srce kot pamet. Kampanja se je začela bolj uspešno za zagovornike brexita, ker se jim je pridružil ambiciozni londonski konservativni župan in poslanec Boris Johnson, ki je s tem sprožil srdit politični dvoboj z nekdanjim prijateljem in sošolcem Cameronom. Za brexit in za Cameromov premierski stolček. Brexit bi razmeroma hitro sprožil Camerononov »exit« (odhod) z Downing streeta 10 in Borisovo ustoličenje. Zna se zgoditi, da o britanskem članstvu v EU ne bosta odločala ne srce ne pamet, ampak izid dvoboja teh dveh torijskih veličin in pripadnikov britanske privilegirane elite, ob katerem laburistična opozicija upa, da bo razcepil konservativce. Tako velika odločitev bi morala biti veliko večja od njiju in političnih preračunavanj.
