Kranj je namreč naenkrat postal tisto, kar je obljubljal politik, ki je trezen župan, pijan pa samo Boštjan. Središče Slovenije v soju medijskih luči. In pri tem so mu pomagali profesorji Prešernove gimnazije, ki jih je – kot pravi ravnateljica Mirjam Bizjak – pač bilo strah. Koga? Morda tega, kar sporočajo Sloveniji in širše, ali peščice mladoletnikov, ki bodo jutri napadali njihove otroke, ker bodo pač živeli in dihali isti zrak tega zatohlega mesta. Zatohlega zato, ker se je v njem še Prešeren zapil, a potem vsaj ustvarjal. Župan maligan pa se je zapil in razbijal pločevino, nato pa razbil še upanje v košček dostojanstva in politične odgovornosti, ki jo je prej nosil na ščitu volilne zmage kot geslo drugačnega Kranja.
Pa se spomnimo malo nazaj, kako je politika odslovila »premalo našo« režiserko s tujim priimkom, ki je želela voditi (res simbolično) Prešernovo gledališče. Ni ji uspelo. To so sveži primeri, ko Prešernovo mesto postane dejansko (tudi medijska) srčika okolja, kjer se plazi megla primitivizma in šentflorjanske miselnosti. Kjer je Prešeren v imenu, a nič več. Kjer je župan prešerno pijan kot občan in ne kot župan, ki je zgled dobrega dela. In kjer se učitelji novih generacij mladih Kranjčank in Kranjčanov poskrijejo v mišje luknje, ko je treba sprejeti javno odgovornost za svoja stališča in podpise pod nekaj, kar pač govori veliko o njih in okolju, kjer naj bi bili zgled.
Gorenjska prestolnica je zaradi plenilske politike zaostala razvojno, to je dejstvo. A duhovni zaostanek lahko komu ostane skrit, se potuhne v male dušice provincialne prestolnice in čepi nekje v zapečku. Pa se najde prvi človek mesta, da vse to izbeza na dan, in se najdejo profesorji s svojo lekcijo javnosti. Ne samo o sebi, o Kranju nam sporočajo in v bistvu neodgovorni župan in strahopetni pedagoški kader. V bistvu so oni javno in glasno in vsak na svoj način posredovali zahtevo, da Kranj spremeni svoje ime. Nič več se ne sme imenovati Prešernovo mesto, ker tega ni vreden.
Človeka kot prebivalca takega okolja lahko boli srce. Lahko je žalosten, jezen. Strahopetnost tistega, ki za nesprejemljivo ne sprejme odgovornosti, ima tudi izhod za vsakega od 50.000 ljudi. Smo se morda kot naš župan pijani udarili v glavo in potem sprejeli nerazumne odločitve, kot to zagovarja njegov advokat psihiater? Prav mogoče je, da vse to počnemo v nekem stanju, ki ga bomo jutri skušali opravičiti s skesanim pogledom in dobrimi deli. Saj imamo zglede, kajne?
Predlagam, da se nam naziv Prešernovo mesto vzame.
