Pa vendar se osredotočimo na morda še pomembnejši razlog, ki vlagateljem letos krade spanec. Tisti med bralci, ki izkušnje na borznih parketih štejete v desetletju ali več, veste, da so se razmere po letu 2008 bistveno spremenile. Po vstopu centralnih bank, ki so s svojimi monetarnimi programi spodbujale gospodarstvo in predvsem ter z veliko večjim uspehom kapitalske trge, so se vlagatelji po otroško navadili na njihovo starševsko navzočnost, ki poseže v dogajanje nemudoma, ko razmere spolzijo z vajeti.
Letošnji približno 20-odstotni padci na delniških trgih pa so najresneje do zdaj pokazali na omajano vero v vsemogočnost centralnih bankirjev in na tragičnost decembrske odločitve o zvišanju ključne obrestne mere v Združenih državah Amerike. Ob boku že obstoječih kvantitativnih programov in politike nizke, ničelne ali celo negativne obrestne mere, ki v luči bledih makroekonomskih kazalcev niso resnično okrepili gospodarske rasti, se upravičeno vprašamo, koliko je torej še goriva v rezervoarju monetarne politike centralnih bank.