Ko so me na nekem sestanku vodstva jugoslovanske mladine v Beogradu davnega leta 1974 med razpravo o vlogi študentov v družbi ujezili z izjavo, da je »... to, kar misli Boris, za vsako obsodbo!«, sem odšel k članu predsedstva Zveze komunistov Slovenije (ZKS) Francu Šetincu in se mu pritožil, da v takšni norišnici ne bom več (so)deloval. Odvrnil mi je, naj bom potrpežljiv, da v Beogradu ni lahko, da moramo vztrajati, da veliko pobud iz Slovenije najprej naleti na nerazumevanje in odpor. Prej ko slej pa se izkaže, da smo imeli prav.
Čez nekaj manj kot deset let sva se »srečala« na republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL). On kot predsednik, jaz pa najprej kot sekretar tiskovnega sveta, nato pa kot član predsedstva, zadolžen za področje informiranja. To so bili časi, ki so napovedovali tektonske spremembe v družbi. Novinarji so iz zakonsko opredeljene vloge »družbenopolitičnih delavcev« vsak dan bolj postajali od »politike neodvisni delavci«. Skoraj vsi moji prijatelji iz študentskih let so krepili vrste »alternativnih novinarjev«, dober del partijske nomenklature pa še ni dojel, da Ziherlov socialistični realizem počasi, a vztrajno zapušča prizorišče zgodovine. V vlogi usklajevalca različnih (tudi že političnih) interesov znotraj SZDL pa je moral Šetinc še dodatno krmariti med Scilo in Karibdo še krepko prisotnega »socialističnega realizma«, katerega del je bil – če ne drugače, pa v funkciji predsednika tiskovnega sveta – v veliki meri še vedno tudi sam, in prodornega, kritičnega in »režimu« vsak dan manj naklonjenega pisanja Mladine, ki jo je urejal njegov sin Mile. Domišljiji bralca (bralke) – nekoliko manj pa natančnim zgodovinskim analizam – prepuščam razmislek, koliko samoobvladovanja, strpnosti in odprtih razprav je bilo potrebnih, da smo vsi, ne glede na to, na kateri »strani« je kdo stal, ostali pokončni, da si nihče med nami ni »umazal rok«, še najmanj pa Franc Šetinc, na katerega so takrat bliskale strele dobesedno z vseh strani.
Junija 1986 sta se najini poti znova združili. Šetinc je postal član predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ), jaz pa izvršni sekretar. Do septembra 1988, ko je zaradi skrajno lažnivih in nečloveških napadov na vse, kar je govoril ali pa tudi česar ni nikoli izrekel, odstopil in mesto člana predsedstva CK ZKJ »prepustil« meni. Boris Jež je ob njegovem odstopu med drugim zapisal, da »Šetinc ni politični birokrat, ki bi lahko hladnokrvno gledal laži, spletke, hinavščino in nacionalistične kresove... Odstopil je človek s političnim in moralnim dosjejem, ob katerem mu ni treba niti za hip zardevati.«
Tudi jaz sem mu napisal pismo, ki sem mu ga predal šele dvajset let kasneje. Med drugim sem zapisal: »Politika 'demokratičnosti', 'javnosti', podpore 'ljudstva' se je razgalila (morda še najbolj) v napadih nate. S tem je presežen odnos posameznikov do dejanja posameznika, vzpostavljen je odnos dveh politik, dveh moral, popolnoma različnih kriterijev in ciljev. Tvoja vloga v tem razgaljanju je nezamenljiva. Več in bolje nisi mogel storiti. Ti. Kot posameznik...«
V spominu mi bo ostal kot človek, ki je vse svoje delo – kot novinar, pisatelj in politik – vsak trenutek in brez skritih misli postavljal v javno presojo. Tako občutljive politične odločitve kot najbolj intimna razpoloženja, ki jih je sposoben pisatelj. To ni več samo znanje in vedenje, to niso več priučene spretnosti, to je poslanstvo, ki ga zmorejo samo ljudje, sposobni in pripravljeni soočenja z vsakim dejanjem v življenju, soočenja z lastno vestjo.
