Kolaps surovinskih trgov pognal rudarje v rekordne izgube

Kolaps surovinskega trga

Glavni razlog za težave največjih rudarskih podjetij je kolaps cen praktično vseh surovin. Cena metrične tone železove rude se je v letu in pol zmanjšala za polovico, na dobrih 40 dolarjev. Cena iste količine bakra je v istem obdobju upadla za slabih 40 odstotkov, na 4470 dolarjev, aluminija pa za dobro četrtino, na 1480 dolarjev.

V iskanju vzrokov za tako izrazito padanje cen surovin po oceni mnogih strokovnjakov ni treba iti dlje kot do Kitajske, ki se želi preobraziti iz gospodarstva, odvisnega od enormnih infrastrukturnih projektov, do ekonomije, ki jo bodo intenzivneje pomagali poganjati domači potrošniki. Stranski produkt tega je pešanje rasti bruto domačega proizvoda (BDP), ki je še pred nekaj leti rastel po desetodstotni stopnji, lani pa prvič počasneje od sedmih odstotkov (6,9 odstotka). Pešanje velesile pomeni seveda tudi nižje povpraševanje na svetovnih surovinskih trgih. Kitajska je namreč največji porabnik surovin na svetu, pri mnogih predstavlja celo 50 odstotkov ali celo več svetovnega povpraševanja. Nikjer ni to bolj očitno kot na trgu železove rude, kjer predstavljajo Kitajci kar 75 odstotkov povpraševanja, saj proizvedejo okoli polovico svetovnega jekla.

Rudarska podjetja novih razmer na surovinskih trgih ne prenašajo dobro, na določenih trgih pa jih, podobno kot največje proizvajalke nafte, povzročajo same. Rudarji Vale, Rio Tinto in BHP Billiton naj bi s preveč intenzivnim rudarjenjem v boju za tržne deleže povzročili presežno ponudbo, zaradi katere cene železa tonejo že pet let. Trenutnih cen mnogi ne bodo preživeli, pod vprašajem pa je celo usoda nacij. Afriška država Gvineja, ki si je od razcveta rudarske panoge obetala 20 milijard ameriških dolarjev vlaganj, bi lahko ostala brez vsega.

Rudarski velikani se borijo za preživetje

Med velikani, ki se krčevito borijo za preživetje, je najbolj sloveč južnoafriški rudar Anglo American. Nekoč največja rudarska korporacija na svetu s skoraj 100-letno tradicijo se podaja na pot brutalnega prestrukturiranja. Zaradi prevlade prej omenjene trojice se umika s trga železove rude, pa tudi premoga in niklja. Omenjene tri surovine predstavljajo približno polovico ali okoli 12 milijard dolarjev prihodkov Anglo Americana, ki bo v prihodnjih letih odprodal od 29 od 45 rudnikov. Brez dela bosta ostali dve tretjini od skupno 130.000 zaposlenih.

Težave pa niso tuje niti preostalim članom elite. Avstralski velikan BHP Billiton bo tako prvič po 15 letih znižal dividendo, ki jo izplača svojim delničarjem. V prvem polletju poslovnega leta, ki se konča junija, je ustvaril namreč kar 4,9 milijarde dolarjev čiste izgube. Nič bolje ne kaže drugi največji rudarski družbi Rio Tinto, ki je zaradi padajočih cen železove rude in bakra lani ustvarila 866 milijonov dolarjev čiste izgube. Prihodki so hkrati upadli za 27 odstotkov, na slabih 35 milijard dolarjev, rudarjenje za železovo rudo pa je prineslo 51 odstotkov nižje prihodke (3,9 milijarde dolarjev).

Prilagoditi se bodo morali novi realnosti

BHP Billiton je lani odpustil 17.000 rudarjev, v prihodnje pa bo odpuščal tudi Rio Tinto, ki želi v prihodnjih dveh letih pri stroških prihraniti dve milijardi dolarjev. Gospodarski bum na Kitajskem, ki je povzročil val visokih cen surovin, na katerem so jezdile rudarske družbe, je očitno končan in rudarji se bodo morali prilagoditi novi realnosti, ki najverjetneje prinaša daljše obdobje nizkih cen surovin. Anglo American se je na to pot že podal, v bližnji prihodnosti pa bo moral to storiti še kakšen velikan.