V berlinskem muzeju C/O je do 22. maja na ogled najpopolnejša pregledna razstava fotografij Stephena Shora, ki poleg ikoničnih del predstavlja tudi okoli 300 še nikoli prej objavljenih fotografij. A ustanova, ki leži streljaj stran od znamenite postaje Zoo, ponuja še mnogo več kot to. Poleg omenjene retrospektive predstavlja tudi razstavi (nekoč) vzhodnonemškega avtorja Ulricha Wüsta, ki v dokumentarni maniri prikazuje vsakdanjik sveta onkraj železne zavese, ter sodobnega ustvarjalca Petra Puklusa iz Budimpešte, ki s svojim formalističnim pristopom premika meje dojemanja fotografije onkraj klasične reprezentacije stvarnosti. Kombinacija razstav je učinkovita, saj na ogled postavlja tri povsem različne koncepte fotografskega ustvarjanja.
Prav Stephen Shore pa velja za pionirja tako imenovane sodobne fotografije, ki je danes postala integralni del sodobne umetnosti. Četudi ni prvi, ki je uporabljal barvno fotografijo v avtorskem kontekstu, mu je to uspelo najbolj drzno izraziti. V zgodnjih 70. letih je bila namreč avtorska fotografija praviloma črno-bela, saj je barvna tehnika napeljevala na banalni svet reklamne industrije. Podobno kot pred njim umetniki poparta tudi Shore v tem času svet vsakdanjega kiča sprejme za svojega. A njegova avtorska pot se začne že mnogo prej in je zlasti povezana s časom, v katerega je bil rojen.
Pri štirinajstih v MoMA
Shore (1947) je tipičen predstavnik povojne generacije, ki že v svoji mladosti uspe spreminjati kulturne in družbene vzorce. Kariero začne pri rosnih 14 letih, ko muzej MoMA v svojo zbirko odkupi tri njegove fotografije, ki prikazujejo svet nove generacije, ki se v relativno ugodnih družbeno-ekonomskih razmerah bliskovito osamosvaja od svojih staršev. Leta 1965 spozna Andyja Warhola in postane reden gost v njegovi vrveči Tovarni, kjer redno beleži dogajanje. Ob koncu 60. let v skladu z duhom časa snuje konceptualistično občutene akcije, kot je na primer delo 22. julij 1969, v katerem vsake pol ure sproži fotoaparat in suhoparno zabeleži dan v svojem življenju. A veliki met se zgodi sredi 70. let, ko v barvni tehniki zabeleži svoja popotovanja po ameriškem podeželju. Serija Neobičajni prostori (1974–1981) združuje svobodoljubnost in zvedavost beatniške generacije 50. let in neizprosen družbeni komentar tedaj nezadržno spreminjajoče se Amerike.
Z omenjeno serijo Shore na področju fotografije povzroči podobno revolucijo, kot jo je v filmski industriji režiser Dennis Hopper s filmom Goli v sedlu (1969). Pokaže na več paralelnih svetov ameriške družbe ter beleži njene tektonske spremembe, ki se odražajo v vsakdanji podobi kulturne krajine, ki dobesedno izginja pred njegovimi očmi. Z antropološko senzibilnostjo izpostavi srž ameriške potrošniške kulture, ki se je prevešala v postindustrijsko dobo, temelječo na finančni industriji. Prav ta pa je najbolj opustošila ravno ameriško periferijo, zato skoraj tipske podobe ulic, parkirišč, bencinskih črpalk in motelov danes predstavljajo izjemno topografijo izginulega časa. Fotografija ulice v Los Angelesu tako priča o vizualnem onesnaženju okolja, o komercializaciji krajine in o komodifikaciji življenja. Leta 1975, ko je bila fotografija posneta, so že položeni trdni temelji nove neoliberalne ideologije, ki le nekaj let kasneje z izvolitvijo Ronalda Reagana za predsednika dobi neizmeren zalet, ki se še vedno ni izpel.
Skok v Ukrajino
Četudi Shore tudi v nadaljnjih dekadah obsesivno razvija žanr ulične fotografije, ga neizbežno zaznamujejo ravno zgodnja dela. A razstava uspe preseči tudi ta stereotip in predstavlja fotografije iz vseh obdobij delovanja, tudi najnovejše. Med njimi je morda najbolj izstopajoč ciklus Ukrajina (2012–2013), v sklopu katerega je avtor tik pred aktualnim konfliktom obiskoval in portretiral preživele žrtve holokavsta ter s tem presegel svoje avtorske vzorce.
