Opec se je v prvi polovici leta 2014 spustil v boj za tržne deleže in začel bistveno povečevati dnevno načrpane količine. Nastal je spiralni učinek, ko so tudi druge pomembne proizvajalke začele povečevati načrpane količine in s tem skušale nadomestiti izpad prihodkov zaradi vse nižje cene. To je potisnilo ceno še nižje.
Tako smo prišli do januarja v letu 2016, ko so načrpane količine v Rusiji dosegle 10,9 milijona sodov (postsovjetski rekord) in 10,2 milijona sodov v Savdski Arabiji. Februarja je bil dosežen dogovor med tema največjima proizvajalkama o zamrznitvi proizvodnje na januarskih ravneh. Dogovoru sta se pridružila še Venezuela in Katar. Trg je signal sprejel pozitivno, cena nafte je zrasla.
Iran se s tem ni strinjal, saj se pripravlja na povečanje načrpanih količin po sprostitvi sankcij, ki so jih izrekle zahodne države. Iran želi proizvodnjo dvigniti na 3,6 milijona sodov, kar pomeni dvig za 600.000 sodov na dan do polovice letošnjega leta. Ta dodatna količina bo zamenjala zmanjšano količino, ki bo posledica težav ameriških proizvajalcev s tehniko hidravličnega lomljenja. Tako je cena nafte v sredo zopet zdrsnila proti 30 USD za sod zahodnoteksaške lahke nafte.
Ne smemo prezreti dejstva, da že dve leti padajo naložbe v naftnem sektorju in ob pričakovanem rebalansu na naftnem trgu lahko sledi nagla rast cen. Pri gibanju cen nafte je zanimivo, da kadar cene rastejo, rastejo tudi delniški trgi in obrnjeno.
