Zdravniki, ki dolgoletnim kadilcem postavljajo diagnozo raka pljuč, nimajo časa, da bi novinarja za novinarjem vabili h klepetu o posledicah ohlapne tobačne zakonodaje. Prav tako običajno ne dobijo priložnosti, da bi o temni plati poslovnih uspehov tobačne industrije pripovedovali uradnikom ministrstev in poslancem. Tudi bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo, ki že ob sedenju v domačem fotelju hlastajo za zrakom, so daleč od njihovih oči in ušes. Tisoči bolnikov po infarktu, ki trepetajo pred naslednjim, nimajo svoje ekipe lobistov. Kaj šele ljudje, ki so jim zaradi dolgoletnega kajenja prezgodaj umrli bližnji. Torej skoraj vsak med nami.
V Sloveniji trenutno kadi vsak četrti odrasli. Dva od treh kadilcev umreta zaradi bolezni, povezanih s kajenjem. V povprečju na ta račun ljudje izgubijo več kot 10 let življenja, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Vsak četrti od tistih, ki umrejo zaradi kajenja, je ob smrti mlajši od 60 let. Samo rak pljuč, ki je v skoraj 90 odstotkih posledica kajenja, vsako leto vzame okoli 1100 življenj.
Tobačna industrija je ljudi, ki zaradi kajenja obolevajo in umirajo danes, desetletja nagovarjala z brezsramnimi lažmi. Čeprav je že od petdesetih let dvajsetega stoletja imela v rokah podatke, da kajenje povzroča raka, je javno še dolgo zatrjevala, da takšne povezave ni. Prav tako se je vztrajno izogibala priznanju, da nikotin zasvaja. Oglaševalski mojstri na njeni plačilni listi so raje sestavili zgodbo o svobodni izbiri. Pri njej še vedno vztrajajo, saj industriji prinaša nove in nove zveste stranke. Najstniki se svobode, ki se drži cigarete, vedno znova hlastno oprimejo, tako kot so to storili njihovi starši in stari starši. Ti danes vedo predvsem, kako težko je prenehati kaditi. Medicinske sestre, ki v zdravstvenih domovih dolgoletne kadilce podpirajo pri odvajanju, pripovedujejo, da je v povprečju uspešen šele osmi poskus.
Izkušnje tobačnih velikanov so bile dragocene tudi za druge industrije. Z zgodbo o svobodni izbiri je mogoče preglasiti vsak argument, da se je treba izdelkom, ki načenjajo zdravje, zoperstaviti tudi z zakonom in ne le nekoristnim opozarjanjem. Ne le tobačna, tudi industrija sladkih pijač najstnike razume bistveno bolj od strokovnjakov za javno zdravje. V to lahko vloži bistveno več denarja in časa. Še bolje pa ljudje, ki delujejo v imenu industrije, razumejo politiko. Pri davku na sladke pijače se je že večkrat pokazalo, da so vrata tega ali onega uradnika, ministra ali poslanca zanje široko odprta. Nazadnje se mu je odpovedala Cerarjeva vlada. Tudi tobačno zakonodajo, sprejeto leta 2007, so mimo volje zdravstvenega resorja tik pred zdajci omilili. Celo takšno, kot jo imamo danes, pa veliki prodajalci cigaret vztrajno ignorirajo.
Človeku vsaka pokajena škatlica cigaret vzame košček zdravja. V interesu industrije je, da jih bo v svojem življenju kupil čim več. Povsem razumljivo želi zato zadnjo besedo pri novi zakonodaji. Le od vlade pa je odvisno, komu jo bo tokrat dala.
