V predlaganem gradbenem zakonu, ki ga zdaj sooblikujemo vsi, je vodja gradnje udeleženec, ki je sistematično na očeh javnosti, ima vsa pooblastila investitorja in hkrati ščiti javni interes. V Italiji vodjo gradnje poznajo že od leta 1895. Najprej je sodeloval le pri gradnji javnih objektov, potem pa so njegove naloge razširili še na zasebne investicije. Bistvo te rešitve je, da je odgovornost za gradnjo možno pripisati le eni sami osebi. Če gre kaj narobe, sodnik ali inšpektor v Italiji najprej poišče vodjo gradnje. Ta pa mora imeti sistem nadzora nad projektom, nad izvajalci in nad gradbiščem, s katerim se tako rekoč rešuje očitkov in dokazuje pravilnost izbir in opravljenega dela. Vedeti je treba, da vodja gradnje nosi celotno in ogromno odgovornost, zato ni vsak arhitekt ali inženir sposoben opravljati te naloge. Biti mora izredno pripravljen, izkušen, občutljiv in dojemljiv za dogajanje okoli sebe. Imeti mora tudi smisel za organizacijo in mora biti istočasno zelo odločen in prilagodljiv. Strinjam pa se, da italijanskega sistema ni mogoče kar preslikati v Slovenijo. Situacija je tukaj drugačna. Tradicija načrtovanja je recimo bistveno boljša kot v Italiji.
Če vprašate tukajšnje strokovnjake, bodo nasprotno zatrdili, da za tisoč evrov honorarja pač ni mogoče pričakovati briljantnih projektantskih rešitev.A so še vedno boljše kot v Italiji. Ne glede na kakovost načrta pa je vedno možno, da se ob začetku gradnje pojavi presenečenje – recimo v geološki sestavi zemljišča – in se izkaže potreba po temeljiti spremembi načrtov. V takšnem primeru je dobro, da nekdo nemudoma prevzame odgovornost za celotni postopek spremembe. O tem seveda ne more odločati lastnik oziroma investitor, ker praviloma ni tehnično usposobljen. Če se potem kaj zalomi in se zadeva konča z odškodninsko tožbo, italijanski sodnik preveri, katera tehnično usposobljena oseba je sprejela odločitev in s tem zanjo prevzela vso odgovornost. Mislim, da je treba graditeljsko dejavnost tudi v Sloveniji organizirati v tej smeri, pri čemer se je mogoče nasloniti tudi na kakšen drug sistem in izkušnje v tujini, recimo nemške.
Vodja gradnje v evropskih državah torej ni neznanka.Nikakor ne, se pa ta funkcija od države do države zaradi tehnično-kulturnih razlik nekoliko razlikuje. A pod črto je v vsaki državi naloga vodje gradnje racionalizirati in torej poceniti investicijo. To doseže z organizacijskim prilagajanjem gradnje situaciji na terenu, z začetnim in sprotnim preverjanjem tehnične dokumentacije, kakovosti materialov in izvajanja gradnje ter na koncu še delovanja objekta. To vodja gradnje skoraj vedno počne s pomočjo svoje dobro delujoče ekipe.
Torej gradnje ne vodi en posameznik?V zelo redkih primerih, ko gre za zelo majhne posege, je to mogoče. Že gradnja stanovanjske hiše pa zahteva sodelovanje vodje gradnje, statika in niti geolog niti geodet skorajda ne smeta več manjkati. Čeprav je v tehničnem smislu vloga vodje gradnje pri gradnji takšnega objekta velikokrat minimalna, je za varovanje okolja in kulturne krajine, torej javnega interesa, bistvena. Arhitekt in inženir morata biti za to primerno usposobljena.
Zdaj se je sicer izkristaliziralo, da kot vodja gradnje v novi zakonodaji ni predviden le pooblaščeni arhitekt, ampak tudi pooblaščeni inženir. Toda po novem se pojavlja vprašanje, zakaj bi bil arhitekt, ki ga doslej sploh ni bilo na gradbišču, primeren za to vlogo.Nikoli ni bilo mišljeno, da bi smel to vlogo opravljati le arhitekt. Logično pa je omogočiti investitorju, ki ga zanima podoba zgradbe, da za vodjo gradnje izbere arhitekta. Če ga nasprotno zanima predvsem izpiljena funkcionalnost vseh vgrajenih inštalacijskih izbir, bo seveda nalogo zaupal izkušenemu in organiziranemu inženirju. Nujno pa se mi zdi tudi arhitektom omogočiti, da sledijo projektu od zasnove do izvedbe. Kakovost projektov je tudi v tem, da se vsakega projektanta, tudi arhitekta, »spravi na teren«. Projektantski nadzor je v tem smislu premalo pomemben in učinkovit. Hkrati bo treba pozorneje organizirati študij, da bodo potrebna znanja študenti arhitekture in gradbeništva bolj organizirano dobili že na fakulteti.
Inženirska zbornica Slovenije opozarja, da projektant ne bi smel biti hkrati vodja gradnje, saj je lastne napake najtežje odkrivati in obenem zelo mikavno prikriti. To bi lahko bilo še posebno usodno pri šolah, tovarnah in drugih zahtevnejših objektih, v katerih se praviloma zadržuje veliko ljudi.Bati se korupcije in napak je v tem obdobju realna in aktualna tema. Toda neuki investitor bo za gradnjo manjše zgradbe poiskal zaupanja vredno osebo, ki se spozna na vse in ki investitorju že na začetku predstavi vse prednosti in slabosti njegovih želja ter ne nazadnje tudi strošek teh »sanj«. Če bo na koncu z gradnjo kaj narobe, bo imel investitor možnost kriviti in zahtevati odškodnino samo od ene odgovorne osebe, ki se ne bo mogla braniti, češ da ni poznala vseh podrobnosti gradnje. Podobno velja tudi za večje investicije. Podpis pod določeno odločitvijo pomeni odgovornost zanjo.
V Italiji obvezne revizije projektne dokumentacije za zahtevnejše objekte ni?Pri javnih naročilih ne, pri zasebnih investicijah pa revizije imamo. V posebno zahtevnih investicijah so potrebne, ker jih zahtevajo veliki posojilodajalci, kot so banke.
Ves čas govoriva o odgovornosti vodje gradnje in njegove ekipe, toda s čim naj bi ti ljudje jamčili zanjo? Bančne garancije so v predlogu naše nove zakonodaje recimo predvidene zgolj za gradbince. Kako je s tem v Italiji?V Italiji se praviloma nihče ne loti vodenja gradnje, če nima sklenjenega posebnega zavarovanja, ki krije vsaj dva do pet milijonov evrov škode, kolikor je lahko zelo hitro nastane na nekem običajnem gradbišču. Takšno zavarovanje nikjer v Evropi ni obvezno, je pa priporočljivo. Obenem tudi investitor pogodbe o vodenju gradnje ne sklene z nekom brez zavarovanja. A zavarovalno polico zelo redko uveljavljajo, vodja gradnje to običajno preventivno prepreči.
Naš zakonski predlog o zavarovanju ne govori, ampak v primeru kršitev omenja disciplinski postopek na matični zbornici. Toda arhitekturna zbornica doslej ni izpeljala niti ene izključitve niti enega arhitekta.Izključitve ne, postopkov pa je veliko. Vendar jih ne bi jemal kot bistvene, saj so bolj namenjeni razčiščevanju odgovornosti znotraj našega »ceha«. Najbolj se po mojem stvar razčisti v postopku, v katerem investitor zahteva odškodnino.
To predpostavlja delujočo inšpekcijsko službo, ki je v Sloveniji nimamo.Nova zakonodaja je priložnost tudi za ureditev tega področja. Hkrati bi 90 odstotkov dela inšpektorjev – to je zbiranje podatkov – po novem prevzel vodja gradnje. Inšpektor bi tako zgolj na začetku in na koncu obiskal gradbišče ter na hitro pregledal in potrdil vse zbrane dokumente.
To sta dve poti več, ki ju naši inšpektorji zdaj ne opravijo. Res verjamete, da bi 65 inšpektorjev v državi to zmoglo, če vemo, da upravne enote vsako leto izdajo od 3000 do 5000 gradbenih dovoljenj?Da. Za delo inšpektorjev je bistveno, da vzpostavimo sistem avtomatičnega predajanja informacij o gradbišču, izvajalcih in poteku gradnje.
Ali postopek spreminjanja slovenske gradbene zakonodaje po vašem teče v pravi smeri?Predlagane rešitve so v osnovi dobre. Tudi stanovske zbornice so zdaj opustile predsodke in se namesto o svojih interesih začele pogovarjati o konkretnih rešitvah, ki bi izboljšale sistem in organizacijo gradnje. Naše dosedanje delo s sestavljanjem nove zakonodaje je že velik korak v korist stroke, občanov in naših javnih ustanov.
