Skoraj vsi slovenski mediji in STA so poročali o protestu in prinašali podrobnosti, iz katerih smo lahko razbrali, da se udeleženci protesta zavzemajo za zavračanje začasnega, še bolj pa trajnega sprejemanja migrantov v Sloveniji in zahtevajo, da vlada temeljito spremeni politiko do migrantskega vprašanja. Pri tem so večkrat šli čez rob dobrega okusa. Podpihovali so nestrpnost do tujcev, zlasti do muslimanov in islama nasploh. S takim agiranjem so prišli navzkriž ne samo s politiko Slovenije do humanitarnega vprašanja migrantske krize, temveč tudi z odzivanjem RKC s papežem na čelu na migrantsko krizo ter z delovanjem humanitarnih in nevladnih organizacij, tako Rdečega križa kot Karitas. Marsikateri prebivalec Slovenije bo upravičeno ogorčen, da so se na protestu omenjena prepričanja o odnosih do migrantov, migrantske krize v Sloveniji in v Evropi nasploh zavijala v slovenske zastave ob hkratnem izpostavljanju domobranskih simbolov. To ni v čast organizatorjem protesta, ki so se ga udeležili tudi nekateri izvoljeni poslanci iz lokalnega okolja. S tem so dali slab zgled državljanom, zlasti mladini.
A želel bi izpostaviti še nekaj drugega. Kot rečeno, so mediji o dogodku obširno poročali, nikjer pa nisem zasledil, da bi kdo poročal o dogodkih v Šenčurju po dnevu protestov. Pokazalo se je, da tudi v Šenčurju vsi ne stojijo za skrajno politiko organizatorjev protesta. Tako so se na primer že v ponedeljek zbrali učitelji in šolarji Osnovne šole Šenčur. Govornik iz uprave šole jim je dejal, da ima v demokratični družbi vsak pravico do izjavljanja svojega prepričanja, vendar zgolj do meje, ko bi s tem ogrožal enako pravico drugega. Obsodil je propagiranje sovraštva do tujcev in otroke pozval, naj ne sledijo pozivom protestnikov ter naj še naprej pomagajo zbirati pomoč za begunce v stiski. Še naprej naj se skušajo povezati z vrstniki po svetu ne glede na vero, raso ali politično prepričanje. Poudaril je pomen znanja in izobrazbe, ki lahko pripomoreta k zavračanju predsodkov in nestrpnosti. Pojasnil je tudi geslo »Danes Gorenjska, jutri vsa Slovenija«, s katerim je šenčurski protest pospremil eden znanih slovenskih politikov. To geslo je parafraza nacističnega mobilizacijskega gesla »Danes Nemčija, jutri cel svet«, po katerem se ne moremo in ne smemo zgledovati, je dejal ravnatelj.
Otroke in učitelje je spomnil na znane »šenčurske dogodke« leta 1932, ko so se člani Ljudske stranke z župnikom na čelu dvignili v upor proti šestojanuarski diktaturi. Marsikdo bi rad videl vzporednice med temi dogodki in protestom proti migrantskemu centru. A »šenčurski dogodki« leta 1932 so bili upor proti kraljevi diktaturi in jugoslovanskemu centralizmu, medtem ko so protestniki pri Baumaxu ščuvali proti današnji slovenski vladi in njenemu ravnanju v migrantski krizi, kar pa ni primerljivo, saj sta bila tako slovenski parlament kot vlada izbrana na svobodnih volitvah, migrantska kriza pa je evropskih in planetarnih razsežnosti. V Sloveniji se spoprijemamo z njo kot druge članice EU. Zato ni prav, da odgovornost zanjo in njene posledice valimo na slovensko vlado. V Sloveniji ni potrebna nikakršna slovenska Pegida, ki je nemško desničarsko gibanje, zlasti uperjeno proti tujcem in proti nemški azilni politiki.
Podobno kot v osnovni šoli so se zbrali otroci tudi pri verouku v župnijskem uradu Šenčur. Predstavnik župnijskega urada Šenčur je otrokom poskušal pojasniti stališče do dogajanja na protestu proti migrantskemu centru. Opozoril je otroke, da je upravičeno, če se državljani, verni in neverni, združujejo zaradi pomembnih odločitev, ki zadevajo vso skupnost, in organizirajo tudi protestne shode. Ni pa primerno, da bi se združevali za sejanje nestrpnosti do tujcev. Spomnil je otroke na papeževo stališče do migrantov, zlasti do humanitarnega vprašanja, in njegove pozive k usmiljenemu ravnanju z njimi. Spomnil je na poziv uršulink Rimske unije, ki so napisale: »Migranti in begunci so izziv za nas. Odgovor evangelija usmiljenja.« Ali: »Bratje in sestre, migranti in begunci! Sprejeti drugega pomeni sprejeti Boga samega.« Združeni v veri se v svoji domovini nimamo česa bati, je poudaril predstavnik župnije, še najmanj nekoga, ki je potreben pomoči. Otroke je pozval, naj še naprej pomagajo zbirati prispevke za begunce in naj jih pozivi k nestrpnosti ne odvrnejo od ljubezni do bližnjega.
Zdi se mi pohvalno, da tako pomembni ustanovi, kot sta šola in župnišče, ne nasedata skrajni ulični politiki, temveč otroke odvračata od nje. To bi pričakoval od vseh šol in župnišč v Sloveniji. Morda bi na tak način preprečili širjenje nestrpnosti do tujcev in drugače mislečih.
Naško Križnar, Kranj
