V Železnike sta se z avtom odpravila iz Ljubljane, kjer že dve leti živita zaradi Juanovega dela v Agenciji za sodelovanje energetskih regulatorjev, edini instituciji EU na naših tleh. »Pot do cilja naju je vodila skozi Škofjo Loko in druga slovenska mesta, kar nama je vzelo nekaj manj kot eno uro,« začne pripovedovati Juan. Njun prvi cilj pa niso bili Železniki, temveč Dolenja vas, saj je tam edina nastanitev v okolici, razpoložljiva na spletni strani booking.com. Ob prihodu sta se najprej oglasila na recepciji gostišča Pri Zalogarju in takoj doživela velikodušno dobrodošlico. »Lastnik gostišča nama je ponudil, da velik apartma, ki sva ga rezervirala po spletu, zamenjava za navadno sobo, ki bi bila za naju primernejša. Na spletu namreč ponujajo samo apartma za več oseb, ki je seveda dražji od manjše sobe,« razloži Esther, ki je bila očarana nad gostoljubno gesto. »To je nekaj, česar mu ne bi bilo treba narediti in česar gotovo ne bi naredil vsak,« je prepričana. Pred odhodom v mesto jima je lastnik podal še nekaj priporočil o prehrani in znamenitostih ter jima zaželel uspešno raziskovanje.
Hiter sprehod skozi zgodovino
Izvidnika sta želela priporočila prijaznega lastnika preveriti še v lokalnem turističnem informacijskem centru (TIC), ki stoji v starem delu Železnikov. Do tja ju je od parkirišča ločil prijeten sprehod ob toku reke Sore, ki je dolga stoletja poganjala lokalno železarsko industrijo, o kateri danes poleg krajevnega imena najprepričljivejše priča stari plavž za taljenje železove rude, zaščiten kot tehniški spomenik. Več o železarski dejavnosti sta izvedela nemalo zatem v Muzeju Železniki, ki je v Plavčevi hiši, stari fužinarski hiši iz 17. stoletja, v neposredni bližini TIC. »Uslužbenki, ki sta naju sprejeli v TIC, sta bili izjemno ustrežljivi in prizadevni,« sta si edina zakonca. »Je pa res, da sva tudi midva spraševala veliko več kot na najinem običajnem izletu,« dodata smeje. Uslužbenki sta svojo pozornost razdelili med njiju in še eno družino ter jima v dobri angleščini svetovali o kulinariki in okoliških znamenitostih. Kot prvo točko njunega izleta sta ju napotili k sosednji zgodovinski zbirki, ki raziskuje življenje na tem prostoru skozi čas.
»Sprehodila sva se skozi sobe, v katerih je bila ob pomoči maket predstavljena gospodarska zgodovina kraja, ki jo je najprej zaznamovalo železarstvo, nato lesarstvo, danes pa kraj poganjajo tovarne raznih železnih delov za avtomobile in podobno,« sporočilo zbirke strne izvidnik. Esther se je v spomin vtisnil tudi prikaz izdelave čipk, ki sta jima ga informatorki predstavili v živo z lastnimi rokami. »Čipke so me zelo fascinirale. Na napisih pod posameznimi kosi vseh starosti in oblik je pisalo, koliko ur je šlo za njihovo izdelavo. Za ne preveč veliko čipko so porabili kar petsto ur!« navdušeno pove Esther. Informatorki sta bili tako prijazni, da sta vsake toliko izza svojega pulta prišli preverit njun napredek in jima razložili določeno stvar, kar je nedvomno polepšalo njuno izkustvo muzeja.
S polnimi želodci do Dražgoš
»Po ogledu muzeja sva zaradi bližine izbrala gostilno Trnje, ki je bila druga na seznamu priporočil TIC. Prva je bila gostilna v najinem prenočišču, vendar sva si to želela prihraniti za večer.« Tako sta se znašla v prijetni družinski gostilni, ki je bila po ugibanju izvidnikov prazna zaradi nizke zimske sezone. Stara gospa, ki ju je sprejela, ni znala angleško, zato je na pomoč poklicala svojega sina. »Z njim smo se pred naročanjem hrane zapletli v krajši pogovor, saj ga je zanimalo, od kod prihajava,« se spominja Juan. Mladenič jima je v nadaljevanju priporočil klobase s kislim zeljem in pečeno svinjino z žlikrofi, dobrote, ki so jima zelo prijale. »Prosila sva ga za jedi, tipične za Železnike, vendar je odvrnil, da pozna le jedi, tipične za širšo okolico. Zaradi pomanjkanja gostov tudi niso imeli vsega na meniju, a sva bila z naročenim zelo zadovoljna,« pove Juan. »Zdaj bova morala na shujševalno,« v smehu doda Esther.
Potolaženih želodcev sta se vzpela nad dolino do Dražgoš, kjer sta si ogledala znameniti partizanski spomenik. V bližnjem baru sta si v družbi številnih domačinov privoščila kavo in uživala v pogledu, ki se je od tam razprostrl nad dolino spodaj.
Zgodnja večerja ali pozno kosilo?
Po kratkem počitku v »nekoliko stari, a čisti in udobni sobi« sta si v pritličju gostišča Pri Zalogarju privoščila večerjo. »Pri vas sva pogosto zmedena, kdaj ljudje jedo kosilo in kdaj večerjo, saj je ritem čisto drugačen kot v Španiji. Ko sva se vrnila v gostišče okoli 18. ure, je bila restavracija polna domačinov, ki so najverjetneje uživali za naju prezgodnjo večerjo,« nejeverno razloži Esther. »Ob 20. uri pa sva bila v restavraciji čisto sama.« Stregel jima je prijazen receptor, ki jima je v dobri angleščini priporočil najboljšo večerjo tistega konca tedna. »Najprej nama je dal menije v slovenščini in nemščini, tako da sva morala prositi za angleški meni. Vendar sva na koncu tako in tako naročila posebne jedi, ki nama jih je predlagal on in ki jih ni bilo v meniju,« se izvidnika spominjata okusne večerje. Na mizi so se znašli jelen z domačimi njoki in svinjska rebra s praženim krompirjem.
V sosednjo Sorico
Kulinarično ugodje se je nadaljevalo naslednje jutro, ko so samo za njiju v jedilnici pripravili »klasičen, vendar bogat in okusen zajtrk«. Okrepčana sta se zapeljala do sosednje vasi Sorica, do katere sta se morala vzpeti na vrh hriba in ponovno spustiti v drugo dolino. »Uživala sva v prekrasni naravi in zasneženi pokrajini, ki se je lesketala v soncu, in razmišljala, ali je tu poleti kaj več turistov,« svoja razmišljanja delita izvidnika. V Sorici sta vstopila v cerkev svetega Nikolaja, že drugo cerkev tistega konca tedna, ki je bila odprta, in se slikala s spomenikom slikarja Ivana Groharja. »Tega slikarja prej nisva poznala, vendar sva vseeno prosila člana snemalne ekipe, ki je v bližini ravno snemala pokrajino, da naju slika pred njegovim kipom,« izvidnika obujata vesele spomine.
Zadnja postojanka njunega izleta je bil ponovni obisk Dražgoš, saj sta želela še enkrat videti razgled od tam v sončnem vremenu.
Na poti nazaj v Ljubljano sta takole strnila vtise. »Železniki očitno niso turistični kraj in tam se ne dogaja prav veliko, a to sva vedela že pred odhodom in tega v tem kraju niti nisva iskala. Včasih se je prav lepo sprostiti v pozabljenem kraju zunaj utrjenih turističnih poti,« sta bila na koncu z izletom zadovoljna izvidnika.
