V MSUM je do aprila na ogled razstava »Krize in novi začetki. Umetnost v Sloveniji 2005–2015«, na kateri razstavljajo umetniki, ki so s svojimi dosežki zaznamovali preteklo desetletje. Za svoje delo ob razstavi so tako ali drugače plačani kuratorji, prodajalec vstopnic, garderoberka, hišnik in čistilka. Ne pa tudi 117 razstavljajočih umetnikov.
Le za osebne razstave
Moderna galerija je imela kot organizatorica razstave možnost, da ministrstvo zaprosi za kritje stroškov razstavnin, a se za to ni odločila. Pravijo, da zato, ker vključitev razstavnine v stroškovnik razstave še ne pomeni, da bi Moderna galerija prejela več sredstev. Ministrstvo namreč že vrsto let vztrajno znižuje sredstva za razstavni program galerije, kljub temu da v njenem okviru od konca leta 2011 deluje tudi Muzej sodobnih umetnosti Metelkova. Dodatna sredstva za razstavnine bi bilo treba v tem primeru prerazporediti iz celotnega proračuna posamične razstave. V primeru 117 razstavljalcev takšne skupinske razstave s sredstvi, ki jih zagotavlja država, sploh ne bi bilo mogoče izpeljati. Od 40.000 evrov, kolikor je stala razstava, bi namreč samo za razstavnine namenili 35.100 evrov.
S krčenjem sredstev se soočajo tako, da pripravljajo skromnejše publikacije, izvajajo preprostejša dela in postavitve, manj namenijo promociji. »Števila razstav pa ne moremo več zmanjševati, saj jih imamo že zdaj minimalno število, ki še omogoča, da sta oba muzeja sploh odprta.« MG je dolžna plačevati razstavnine za vse vrste osebnih razstav, ne pa tudi kolektivnih nad pet umetnikov. Pomemben vir dohodkov za umetnike bi lahko bili tudi odkupi, a jim je letos ministrstvo za ta namen sredstva znižalo za polovico.
Obvezno plačevanje razstavnin ministrstvo predpisuje tudi vsem nevladnim organizacijam, ki se financirajo prek njegovih razpisov, prav tako javnim zavodom, ki niso neposredno pozvani k predložitvi programa. Ti dvoji so še v slabšem položaju kot nacionlani zavodi, ki jim MK priznava, da »zbirajo, hranijo in predstavljajo najpomembnejše umetnine na državni in mednarodni ravni, zato prakse javnih razpisov ni mogoče aplicirati na njihovo programsko politiko. Navodila v zvezi z upoštevanjem razstavnin je v teh primerih treba uporabljati smiselno, saj bi lahko ob velikem številu avtorjev zmanjkalo sredstev za realizacijo projekta.«
»Permanentno spremljanje« problema
Problem ni nov. Odprta zbornica za sodobno umetnost, ki združuje vizualne, likovne, intermedijske in interdisciplinarne umetnike, je ministrstvo k njegovi rešitvi aktivneje pozivala že leta 2013 in tedaj je ministrstvo napovedalo sprejetje »primerljivih normativov in standardov za delo« ter njihovo spoštovanje pri vseh programih in projektih, ki jih sofinancira. Predstavnica zbornice Vesna Bukovec pravi, da se ministrstvo na pozive zbornice ne odziva. »Očitno je, da ministrstvo uporablja dvojna merila in od nevladnikov zahteva več kot od javnih zavodov, hkrati pa je višina financiranja prvih in drugih neprimerljiva – javni zavodi so financirani bistveno bolje,« pravi Bukovčeva.
Iz MK sporočajo, da položaj umetnikov »permanentno spremljajo«: »Problema v celoti še nismo rešili, vendar smo v teh letih povečali višino minimalne razstavnine za osebne razstave.« Hkrati pa galerijam nižajo sredstva, tako da galerije spravljajo v še večje finančne zagate.
Razstavljati morajo za reference
Sicer pa na ministrstvu pravijo, da avtorjem razstava prinaša točke pri uveljavljanju pravice do plačila socialnih prispevkov iz proračuna. Povedano preprosteje: sodelovanja umetniki ne morejo zavrniti, saj prinaša reference, kar kaže, da je izkoriščanje umetniškega dela vgrajeno globoko v sistem.
Odprta zbornica je medtem pripravila tudi cenik, katerega upoštevanje priporočajo vsem umetnikom, a na ministrstvu pravijo, da je njegovo dosledno spoštovanje v realnosti vprašljivo. To velja tudi za cenike drugih strokovnih združenj, saj bi morali za spoštovanje cenika drastično znižati število projektov, ki jih ministrstvo sofinancira, ali pa uvesti spremembe na področju samozaposlenih. Ministrstvo je naročilo študije, ki kažejo, da izplačevanje razstavnin nikjer v svetu ni urejeno s predpisi, »temveč je prepuščeno dogovorom med producenti, galeristi in kupci«. Odveč je pripomniti, da so kupci v slovenskem primeru tako rekoč fantomski partner in da za oživitev trga ministrstvo prav tako ne sprejema potrebnih ukrepov.
