Intervju z Rudijem Zavrlom: V NZS je veliko manj konfliktov kot med mojim mandatom

Sem vesel in ponosen. Ne gre za osebno priznanje, ampak bolj za to, da je bilo prepoznano delo NZS in vseh sodelavcev, ki so z menoj minula leta ustvarjali nogometno zgodbo. Stanko Bloudek pooseblja vse največje vrednote v športu: viteštvo, poštenost, ferplej, mecenstvo... Če del teh vrlin prepoznajo v posamezniku in mu podelijo nagrado, sem še toliko bolj vesel. Nogomet je tudi skozi takšno nagrado dobil družbeno priznanje. Doslej je Bloudkovo nagrado prejelo zelo malo nogometnih delavcev, le Brane Elsner in Brane Oblak.

Tako je naneslo. V športu sem od petega, šestega leta, torej več kot 60 let, in mi je pisan na kožo. Po koncu igralske kariere sem tudi ob pomoči sodelavcev Marka Ilešiča, Toneta Frantarja in drugih prišel v položaj, da prevzamemo vodenje NZS. Največji izziv je bila nogometna osamosvojitev Slovenije in menim, da smo vlekli prave poteze, predvsem pa nismo z ničimer zamujali in nismo delovali ekstremno.

Šli smo skozi veliko šolo za funkcionarje v športu. Ne glede na to, kako kdo ocenjuje stanje v nekdanji državi, je bila Nogometna zveza Jugoslavije urejena organizacija, zato smo se v njej kot predstavniki Slovenije veliko naučili. Ko je prišla osamosvojitev, ni bilo velikih dilem in alternativ, ampak le pot Slovenije v Uefo in Fifo.

Nogomet je globalni šport, zato ne držijo trditve, da je to balkanski šport za primitivce. Igrajo ga po vsem svetu, oba spola, ljudje vseh barv in političnih nazorov. Leta 1991 ni bilo več poti nazaj in tudi konec izgovorov, da je vedno kriv nekdo drug. V nekdanji državi je bil nogomet v Sloveniji pastorek, a razlogov nismo našli pri sebi, ampak nekje drugje, predvsem v Beogradu.

Nogomet je nepredvidljiva igra. Imeli smo srečo, da smo imeli plejado izjemno nadarjenih igralcev, s katerimi so dobro delali v klubih in so imeli že veliko mednarodnih izkušenj. Šlo je za splet vizije, dobrega dela in sreče. Uvrstitev na evropsko prvenstvo je bila največje presenečenje, kar se je videlo tudi po odzivu gledalcev, ki so množično romali na Nizozemsko in v Belgijo. Takrat smo igrali vrhunski nogomet.

Bilo je kar nekaj problemov, ki jih nismo obešali na veliki zvon. Najodmevnejši so dogodki na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji 2002, ki so se zgodili ob najbolj nepravem času in nepravem kraju. To je bil davek neizkušenosti vseh udeležencev od igralcev do funkcionarjev.

Nisva pogosto v stikih, a ko se srečava na dogodkih, se oba obnašava profesionalno. Z njim nimam nobenih težav. Zlatko je nogometni človek, ki vleče poteze, ki klubu prinašajo uspeh. Ob nakupu Novakovića je očitno ocenil, da lahko zelo pomaga Mariboru, lahko pa bi tudi Olimpiji. S takšno potezo je le še poskrbel za dodatno zanimanje za slovenski nogomet.

Odločitev nismo vlekli v nervozi ali ihti, ampak smo pretehtali vsa dejstva. V 26 letih slovenske samostojnosti smo imeli le pet selektorjev: Prašnikarja, Verdenika, Katanca, Keka in Stojanovića. S tem se ponašajo le nogometno najrazvitejše države. To potrjuje tezo, da je uspeh mogoče doseči na dolgi rok, ne pa na hitro in s prevaro. Lahko bi fantazirali o selektorju tujcu, a danes ga ne dobiš za manj kot milijon evrov. Pri tujcu je tveganje še večje, ker ne pozna jezika, razmer, kulture... Druga možnost je selektor iz držav nekdanje Jugoslavije, kjer pa imajo danes že sami s seboj veliko težav, da najdejo kakovostnega trenerja. Ko smo pretehtali vse pluse in minuse, smo se odločili najprej za Katanca in nato Keka. A temelje dela z reprezentancami sta postavila doktorja nogometa Brane Elsner in Zdenko Verdenik, ki sta vse naredila s premislekom in strokovnostjo.

Enak. Poznam vsa obdobja njegove kariere, v katerih nima temne lise. Je predan poslu in pošten, vendar v športu so uspehi in neuspehi. Tako kot mi vsi ima tudi nekatere slabše lastnosti. Neobjektivno je zahtevati, da se Slovenija uvrsti na vsako veliko tekmovanje.

Ob prehodu v samostojno državo je bil slovenski nogomet v četrti ligi evropskega ali jugoslovanskega nogometa. Slovenska liga je bila v rangu tretje avstrijske. V 25 letih je bil narejen izjemen napredek pri infrastrukturi in z uspehi Maribora v evropskih tekmovanjih. Smo na pravi poti. Denar je večen problem. Ravnokar se sem vrnil s tekme evropske lige Villarreal – Napoli, na kateri sem bil delegat. Tam so govorili o proračunu 75 milijonov pri Villarrealu in 150 pri Napoliju, mi pa o pol milijona evrov pri Krki, Krškem, Zavrču... Če bi v nogometu odločali le denar, velikost države in število prebivalcev, bi bili Američani in Kitajci stalno svetovni prvaki.

NZS posluje dobro, vodena je korektno in strokovno, konfliktnih situacij je celo veliko manj, kot jih je bilo med mojim mandatom. Simič je bil predsednik le kratek čas, ima pa rad nogomet, niso pa mi znani razlogi, zakaj je tako hitro obupal. Neprimerno je zgolj po športnih uspehih ocenjevati, kako je vodena zveza in s tem uspešnost predsednika. Neposredne povezave ni. Tekmovalni uspehi so stvar igralcev, selektorjev in stroke.

Sta izjemno sposobna. Blatter je politik svetovnega formata. Izjemen je njun prispevek, da imajo majhne in srednje velike države enakopravnejši status pri financiranju in tekmovalnem sistemu, da so lahko tudi mali uvrščajo na evropska in svetovna prvenstva ter v ligo prvakov. Niso šli v ameriški sistem športa z zaprtim krogom tekmovanja za elito in hlastanjem le po zaslužku. Kjer se vrti veliko denarja, lahko pride do odklonov. Dogodki s Platinijem in Blatterjem niso dobri za nogomet, zato potrebuje katarzo. Glavne afere so pri izbiri gostiteljev velikih tekmovanj. Bil sem zraven, ko se je določalo gostiteljstvo za evropsko prvenstvo leta 2012. V predlogu komisije, katere član sem bil, en dan pred zasedanjem izvršnega odbora Uefe Ukrajine in Poljske sploh ni bilo med kandidati. Odločanje ni več le stvar nogometa, ampak je šla visoko v politične vode, da se o tem pogovarjajo Putin, Merklova, Cameron...