Poslanci Študentske organizacije Univerze (ŠOU) v Ljubljani so v četrtek pozno zvečer potrdili spremembe aktov, ki po prepričanju ohromljene opozicije zmanjšujejo transparentnost in odpirajo vrata samovolji vodstva organizacije, ki vlada s široko podporo koalicije študentske enotnosti. Direktorja bo odslej lahko imenovala oziroma razrešila le dvotretjinska večina poslancev, enaka večina bo potrebna tudi za izvolitev predsedstva in za spreminjanje nekaterih aktov. Predvsem zanimiva pa je dopolnitev, s katero se je študentski zbor ŠOU v Ljubljani razglasil za pravno osebo sui generis, torej za pravno osebo, za katero ne veljajo ne pravila javnega ne zasebnega prava. Prvotni načrt je bil sicer ta, da se razglasijo za osebo zasebnega prava, a so dikcijo nato omilili.
Bojijo se izgube avtonomije
Izrednega profesorja na ljubljanski pravni fakulteti in mentorja Razsodišča ŠOU v Ljubljani dr. Sašo Zagorca takšna poteza čudi: »V zakonu o skupnosti študentov, ki ureja položaj krovne Študentske organizacije Slovenije (ŠOS), je določeno le, da so ŠOS in s tem tudi njene entitete pravne osebe. Nevzdržno je, da pravna oseba sama sebi opredeljuje svoj status na takšen način. Oseba javnega prava se ne more lastnoročno preoblikovati v osebo zasebnega prava in obratno. To lahko določi le zakon.«
Ker zakon ne ponuja jasne definicije, se pristojne državne ustanove orientirajo glede na prevladujočo sodno prakso. Sodišča, tudi vrhovno, večinoma pritrjujejo stališču, da so študentske organizacije osebe javnega prava. Enako menijo v uradu informacijske pooblaščenke in na računskem sodišču. Dr. Zagorc pravi, da določeni elementi kažejo na status osebe javnega prava – organizacija se skoraj izključno financira iz javnih sredstev, članstvo v organizaciji, ki ji zakon predpisuje tudi javna pooblastila, je obvezno.
Vodstva ŠOU v Ljubljani na minulih dveh sejah to ni zanimalo. Predsednik organizacije Rok Likovič je sprva vztrajal, da je smisel takšnega dopolnila zgolj uskladitev s študentsko ustavo, ki študentski organizaciji določa status osebe zasebnega prava, kasneje pa je nekoliko spremenil argumente. »Posledice 'javnosti' ŠOU so lahko zelo hude. Odpiranje bi pomenilo državne in vladne predstavnike v organizaciji,« je grozil Likovič, s čimer je mislil na imenovanje predstavnikov v organe uprave oziroma nadzora. Pri določilu sui generis »gre za večjo demokratičnost in vpliv študentov,« je še prepričeval poslance.
Skupinski interes
Nevarnosti, da bi z definiranjem pravnega položaja organizacije kot javne osebe (dodatno) odprli vrata vladnemu vplivu, ni, pojasnjuje dr. Zagorc. »Financiranje študentskih organizacij poteka pod prisilo zakona, torej iz javnih sredstev. Zato bi država lahko že zdaj vzpostavila določene kontrolne mehanizme. Zavedati se je treba, da avtonomija teh organizacij ni povsem absolutna,« opozarja sogovornik in dodaja, da takšnih apetitov v preteklosti ni bilo zaznati. Najbrž ni povsem odveč omeniti, da so nekdanji študentski funkcionarji zdaj zaposleni v vladi, tako v kabinetu ministrice za izobraževanje kot v kabinetu predsednika vlade.
Novi predsednik krovne ŠOS Klemen Balanč meni, da je pravni status študentskih organizacij ustrezno dorečen, da pa si ga različne institucije različno interpretirajo. Ob tem poudarja, da študentske organizacije niso neposredni proračunski porabnik, čeprav se res financirajo pretežno iz javnih sredstev. »A po tej logiki bi morale biti osebe javnega prava tudi humanitarne organizacije, ki se financirajo iz koncesijskih dajatev iger na srečo, ki se jim država v ta namen odpoveduje.« Dodaja še, da študentske organizacije delajo primarno v skupinskem in ne javnem interesu, četudi je v širšem smislu dobrobit študentov javni interes. Na vprašanje, zakaj torej upoštevajo informacijsko pooblaščenko in računsko sodišče, odgovarja: »Gre za argumente higieničnosti. To so ne nazadnje javna sredstva.«
