Skoraj tako kot film Bernarda Bertoluccija Dvajseto stoletje, ki se odpre s klicem »Umrl je Vedi!«, se je začela tudi sobotna izdaja časopisa La Repubblica: »Umrl je Umberto Eco.« Le da je bila v filmu smrt slavnega skladatelja naznanilo nove, v vseh pogledih prevratne dobe, ki ni sesula samo glasbenega stavka, medtem ko so časopisni članki ob smrti 84-letnega Umberta Eca poklon kulturni eminenci, ki je drugo polovico 20. in začetek 21. stoletja zaznamovala s svojimi filozofskimi, semiološkimi in pisateljskimi deli ter časopisnimi kolumnami.
Umberto Eco je bil erudit, ki pa je znal svojo obsežno vednost »lahkotno« ali, bolje, berljivo in duhovito podajati in uporabljati, naj je obravnaval tako resne in zahtevne snovi, kot so strukturalizem (Odsotna struktura, 1968), James Joyce (Le poetiche di James Joyce, 1965) in filozofija jezika (Semiotica e filosofia del linguaggio, 1984), ali pa tako »neresne« in popkulturne, kot so TV-voditelj Mike Bongiorno, stripovski junak Superman ali film Casablanca. »Toda na začetku 60. let prejšnjega stoletja,« pišejo v časopisu La Repubblica, »ko je bila italijanska kultura vpeta med katoliškim pritiskom in peščico marksističnih intelektualcev, ni bilo lahko povezati Kanta s Supermanom, filozofijo in množično kulturo, teologijo in TV-šove.«
Eco veliko dolguje srednjemu veku. Ko je (rojen leta 1932 v Alessandrii) na začetku 50. let v Torinu študiral srednjeveško filozofijo in literaturo, se je pridružil katoliški mladinski organizaciji, toda po diplomski nalogi o Tomažu Akvinskem je zapustil Cerkev in vero. »Tako lahko rečem,« je povedal v nekem intervjuju, »da me je Tomaž Akvinski čudežno ozdravil vere.«
Neizčrpni navdih srednjega veka
Toda srednjemu veku je ostal zvest, navsezadnje je tam odkril tudi svojo priljubljeno vedo semiologijo. »Napačno je misliti,« je zapisal v besedilu o Rolandu Barthesu – njegove Mitologije so ga sicer navdihnile, da je še sam začel opisovati in analizirati sodobne mite –, »da se je semiologija rodila šele z moderno znanostjo o jeziku. Izvorna veda o znakih, torej semiologija, se je pojavila že v antiki, vendar se ni nanašala toliko na verbalni jezik kot na svet predmetov, podob in vsakršnih emblemov. Šele pozneje se je uporabila tudi za jezik. To filozofsko in semiološko gesto je izvedel sv. Avguštin, ki je pod genus signum uvrstil tudi jezik.«
Zbirka esejev Il costume di casa (1973), sicer bolj znana pod angleškim naslovom Faith in Fakes: Travels in Hiperreality (1986), v kateri je tudi tekst o semiološki gverili (zelo vpliven za teoretike in praktike medijske kritike in »vojne«), se začne s poglavjem Vrnitev k srednjemu veku, kjer Eco pravi, da je srednji vek nekaj takega kot »naše otroštvo«, namreč otroštvo zahodne civilizacije. Takrat so se začeli vsi njeni problemi. Eco našteje tudi različne načine fantazijskega vračanja v srednji vek. S pomočjo srednjega veka je mogoče osmešiti in karikirati sodobnost; srednji vek lahko navdihe sanje o »barbarski dobi«, dobi elementarnih občutkov, slave in časti viteškega junaštva; narodu, ki ima težave, lahko srednji vek pomaga pri obujanju nekdanje veličine; potem srednji vek s tradicijo okultne filozofije itn.
Roman: Ime rože
Čez nekaj let, natančneje leta 1980, se je pojavila še Ecova romaneskna verzija srednjega veka – Ime rože. Obsežen roman, kjer benediktinski samostan v 14. stoletju postane prizorišče skrivnostnih umorov, ki jih poskuša razrešiti frančiškanski pater William Baskervillski. A ne le, da je roman stkan iz samih literarnih in filozofskih referenc (patru je ime William, ker se tako dobro spozna na induktivno metodo kot srednjeveški filozof William Ockham, in Baskervillski, ker je tako dober detektiv kot Sherlock Holmes, ki je reševal primer Baskervillskega psa; vrhovni bibliotekar Jorge Burgos je slep kot argentinski pisatelj Jorge L. Borges, ki je videl svet skozi knjižnico), marveč je tudi samo gonilo dogajanje, vzrok vseh umorov – knjiga. Namreč druga knjiga Aristotelove Poetike, posvečena komediji. Ime rože je vse obenem, kriminalka, obložena s filozofskimi nauki, zgodovinski roman s krščanskimi heretiki in inkvizicijo, pogled v srednji vek, v katerem se lahko prepozna današnji čas, intelektualno in zabavno berilo.
Da je postalo svetovna uspešnica, prodana v 10 milijonih izvodih, prevedena v 30 jezikov, je še najbolj presenetilo samega avtorja, tedaj profesorja semiologije na bolonjski univerzi. A ga je vseeno spodbudilo, da je potem napisal še nekaj romanov: Foucaultovo nihalo (1988), Otok prejšnjega dne (1994), Baudolino (2000), Skrivnostni plamen kraljice Loane (2004), Praško pokopališče (2010) in Številka nič (2015). Nekateri so bili uspešni, toda nobeden tako kot Ime rože. »To se dogaja mnogim pisateljem,« je pojasnjeval Eco. »Gabriel G. Marquez je napisal 50 knjig, toda poznajo ga samo po romanu Sto let samote. Toda po vsakem mojem romanu poskoči prodaja Imena rože. Veste, zakaj? Ko ljudje slišijo, da je Eco objavil nov roman, se spomnijo, da še niso prebrali Imena rože.«
Pisateljevanje zgolj konjiček
Toda v primerjavi z njegovim teoretskim in publicističnim delom je Ecov romaneskni opus pravzaprav skromen. »Jaz sem filozof, romane pišem ob vikendih,« je izjavljal v intervjujih. Že mogoče, toda v spisu Kako pišem (objavljenem v knjigi O literaturi) tudi pove, koliko časa je porabil za raziskovanje, ko je snoval roman Foucaultovo nihalo. Eco pač ni živel samo filozofskega in pisateljskega življenja, o njem nemara največ pove tale njegov citat: »Kdor ne bere, bo imel pri svojih 70 letih samo eno življenje. Kdor pa bere, bo živel pet tisoč let. Branje je notranja neskončnost.«
