Polona Vetrih, igralka: Bogovi ljubijo pogumne in mene so ljubili

Mogoče spadam med tiste ljudi, ki imajo občutek, da mi vsak, ki me fotografira, nekaj vzame. Ne maram nastopati v filmu in po televiziji.

Saj nisem zato igralka.

Zato ker mi je Bog dal ta talent in me, če lahko tako rečem, prisilil, da sem izpolnila to, kar mi je bilo dano. Če ne bi naredila tega, bi bila nesrečna. Zato sem igralka, ne zato, da se fotografiram. To je ena slaba plat tega poklica, ki jo je treba včasih opraviti, ampak če bi bila samo zato igralka, bi bilo pa res malo žalostno. Pa tudi ne ustreza mojemu intelektu.

Kreativnost, fantazija. Igralski poklic je izjemno naporen in naša usoda je velikokrat v rokah ljudi, ki mogoče niso tako nadarjeni za gledališče, poleg tega se je treba veliko odpovedovati, biti zelo discipliniran. Kreativnost je pri igralstvu neizmerna. To je del talenta, kaj konkretno je talent, pa vam ne znam povedati. Jaz ne vem, kaj to je, ker ne vem, kako je, če ga nimaš.

Nikoli, niti na odru ne. Mi ni treba. Vi me morate razumeti kot osebnost. Takšno, kot je. Mogoče imam drugačen temperament, kot ga imate vi, Mitja, Slovenci ali ne vem kdo, ampak veste, igrati je čudna beseda. Mogoče igraš od začetka, potem pa si, če si. Preneseš svoj svet na oder.

Prvo monodramo, ki jo je prav zame napisal Rudi Šeligo, sem igrala v Glej teatru pri 23, 24 letih, približno 15 let pozneje sem z Borisom Kobalom naredila monokomedijo Blagi pokojniki, dragi možje, ki sem jo igrala deset let. Obenem sem imela občutek, da moje delo v Drami ne poteka tako, kot bi rada, in nisem bila zadovoljna s tem, kar mi je bilo ponujeno. Dolga leta sem bila v nemilosti. Edini vzrok, da me ne bi zasedali, bi bil, da ne znam igrati, ampak mi tega noben ni mogel reči, ker ni bilo res.

Mislim, da so ljudje zelo ljubosumni. Lahko bi se plazila in bi mi dali drobtinico, ampak to nisem jaz in tudi z drobtinicami ne smemo biti zadovoljni. Niso me znali uvrstiti in sem jim šla na živce, ker imam črne lase, črne oči… Zdaj se šalim, a nekaj jim zagotovo ni bilo všeč. Ampak namesto da bi se zapila in jamrala v bifeju, sem pač delala svoje stvari in prišla noter skozi druga vrata, kot delamo pogumni ljudje. Pravijo, da bogovi ljubijo pogumne. Ne glede na vse, so mene bogovi ljubili. Zdaj sem že drugič rekla Bog, pa sploh ne hodim v cerkev.

Ja, grem pa v sinagogo za velike praznike tako kot vsak Jud, če je veren ali ne, iz spoštovanja. Tradicija, vera in kultura so v judaizmu tako rekoč eno. No, in tako je bilo s temi monodramami, ki so mi v bistvu zapolnile življenje, tako da niti nisem opazila, če so se dogajale kakšne grde stvari. Pa so se.

Kot igralki mi je na trenutke zelo škodovalo. Ljudje so se spravljali name, ker se na Mitjo niso upali. Grde stvari so se vedno dogajale v paketu, čeprav sem, ko sem igrala v Cankarjevem domu, skoraj vedno igrala za izkupiček od prodaje kart. Koristilo pa mi je, ker sva se vedno veliko pogovarjala in sva bila vedno zelo dobra prijatelja ter sva si lahko izmenjala mnenja. Poleg tega so Mitjo ogromno vabili okrog po svetu, in če sem le imela čas in denar, sem se mu pridružila in spoznala največje umetnike na svetu. To je bila neprecenljiva izkušnja. Potem, jasno, v Londonu, kjer sem dobila štipendijo in živela dve leti in pol. Ko sem diplomirala in mi je poteklo bivanje v Britaniji, se mi je zdelo logično, da pridem domov, ker je bila to moja domovina. Šele sčasoma sem videla, da to ni moja domovina, ampak da je to ena mačeha.

Ne, mislim, da sva bila še bolj povezana. Ti napadi so trajali nekaj let tedensko, a takrat si še bolj odločen, da boš zdržal. Jasno, da te razžalosti, ampak se moraš dvigniti nad to. Poleg tega sem imela tako zanimivo življenje, da ni nič čudnega, da so mi bili vsi nevoščljivi. A kamor sem prišla, so me ljudje radi gledali.

Alma!

Igrala sem Almo, ki je res lepa predstava, a tudi naporna, in so prišle neke učiteljice oziroma vzgojiteljice, ki je niso razumele. A ni bilo tako zapleteno. Bilo je prav čudno kranjsko, gorenjsko vzdušje. Jaz sem bila frapirana. To se je nekajkrat zgodilo tudi pri drugih predstavah, ampak v glavnem pa ne. Tudi če sem čutila, da ne razumejo vsega, so spoštovali napor. Se mi pa poleg zelo neumnih pripomb, ki jih v tem poklicu vsi dobivamo, še vedno občasno dogaja, da me ljudje hočejo degradirati. A človeka ne moreš degradirati.

On je direktor Judovskega kulturnega centra, jaz pa umetniški vodja. Kolikor nas je, smo povezani, ker nas ni veliko. Srečujemo se vsaj za velike praznike. Ne vedno vsi, ampak ja. Ne skrivamo se več, ni nas strah, ne glede na to, ali nas kdo zmerja, in čas je tak, da je treba povedati mladim ljudem, kaj se je dogajalo, kar se lahko še vedno zgodi in se že po malem dogaja.

Ker mi je bilo to najbližje. Čutim pripadnost judaizmu, tudi temperament, način razmišljanja. Ko sem v Izraelu, nihče ne pomisli, da sem iz Evrope, ampak vsi mislijo, da sem Izraelka.

Mislim, da si Judi več kot zaslužimo svojo domovino, ki je bila vedno Izrael. Je pa čas za zmernost, ne za skrajno desnico ne skrajno levico. Za prepir morata biti dva. Mislim, da ta problem razumejo samo tisti ljudje, ki so tam vsaj nekaj let, predvsem smo pri nas premalo zgodovinsko podkovani, da bi razumeli situacijo. Želim si mir, ne sovražim nobenega Arabca, Palestinca, ne sovražim nikogar, ampak če bo treba, bom šla živet med Jude, ne pa med Palestince.

V to sem šla zato, ker sem želela slišati neke stvari, ki jih mogoče ne vem, in se naučiti kaj novega, da bi bolje razumela situacijo. In sem tudi jo, ker sem začela gledati televizijo, poročila, tudi desničarska, da sem si ustvarila svoj pogled na svet.

Oni so mi dali misliti. Vedno vam neka stvar da misliti. Jaz sem recimo pred to monokomedijo najprej imela v mislih drug tekst in sem imela že skoraj podpisano pogodbo z Američani. Nato so v zadnjem trenutku postavili tako težke pogoje, da sem jo morala odpovedati. Potem sem jaz napisala svojo, ker sem med prevajanjem ameriške dobila idejo. Če ne bi začela prevajati prejšnje, ne bi nikoli pomislila, da lahko napišem svoj tekst.

Naslov sta se spomnila Robert Waltl in Maša Kagao Knez, ki sta mi pomagala pri predstavi. V predstavi so tri figure žensk, ena pije, ena kadi, ena snifa in pravi, da je tako težko živeti, da v treznem stanju ne moreš preživeti. Rdeča nit so človeške napake, ki so zdaj tako zelo v ospredju – egocentričnost, egoizem, hlastanje po slavi, denarju – predstavljene na hudomušen način.

Vodo.

Rada popijem kakšen kozarec šampanjca in naredim požirek kakšnega finega konjaka. Drugače ne pijem in ne kadim. Ne jem veliko, če jem, pa jem dobro.