Tisti, ki jih danes zanese pot v Šoštanj, že od daleč najprej opazijo visoke dimnike in gost dim, ki se iz tamkajšnje termoelektrarne vali po vsej Šaleški dolini. Zaradi tega je v zraku velikokrat mogoče zaznati tudi nič kaj prijeten vonj. A nekoč je bilo čisto drugače, saj se je po zraku, predvsem po zaslugi družine Vošnjak, širil predvsem vonj po usnju. Jožef Vošnjak, ki se je leta 1750 iz Vitanja preselil v Šoštanj, je namreč tu odprl strojarsko delavnico za usnje.
Vošnjakovi imajo poseben prostor
»Vošnjakova usnjarna je iz majhne obrtne delavnice s pomočjo pridnih rok številnih generacij prerasla v eno najbolj poznanih tovarn za predelavo usnja v tem delu Evrope,« rad poudari šoštanjski župan Darko Menih, ponosen, da v Šoštanju premorejo Muzej usnjarstva, v katerem je mogoče videti, kako tesno so bili nekoč povezani z usnjem. »Številni so si z usnjem služili kruh in vso delovno dobo preživeli v tej tovarni,« pravi župan. Muzej, ki je vrata odprl leta 2009 in deluje kot enota Muzeja Velenje, stoji na območju nekdanje tovarne usnja, v njem je na ogled stalna zbirka Usnjarstvo v Šoštanju in usnjarski stroji, ki jo dopolnjujejo občasne razstave. A usnjarstvo, nekoč pomembna gospodarska panoga, je pri nas le še bled spomin, saj je pred nekaj leti vrata zaprla tudi zadnja velika tovarna Industrija usnja Vrhnika.
V Šoštanju je ideja, da bi uredili muzej, v katerem bi tudi mlajšim generacijam poskušali približati utrip mesta, prepojenega z vonjem po usnju, vzklila že kmalu po zaprtju tovarne. Kot pravi kustos muzeja Miran Aplinc, je v njem tudi poseben kotiček, posvečen družini Vošnjak. »Mi smo to, da bi zasnovali muzej, čutili kot obvezo in dolžnost. V zahtevnem procesu nastajanja muzeja smo že leta 2008 v Šoštanju organizirali tudi prvi simpozij z naslovom Usnjarstvo na Slovenskem. Vse od takrat poteka intenzivno evidentiranje in zbiranje premične kulturne dediščine s področja usnjarstva, redno pripravljamo tudi simpozije na to temo,« pravi Aplinc.
Izšel je nov usnjarski zbornik
Pred dnevi se je v muzeju odvil že četrti simpozij na to temo. »Glavni namen je bil orisati in znanstveno ovrednotiti pomen usnjarstva na Slovenskem ter zabeležiti tudi tisti del zgodovine, ki ni vedno popularen in na očeh javnosti,« pravi Aplinc, ki je v zadnjem zborniku, v katerem je zbranih enajst prispevkov strokovnjakov, predstavil uporabo in poimenovanje usnjarskih orodij skozi čas. Skupaj z Matjažem Voukom sta se lotila tudi vzpona in padca nekoč največje usnjarne na svetu Industrije usnja Vrhnika. S pomočjo pričevanja insajderja in ob unikatnih virih sta osvetlila povsem neznane in nedostopne procese v IUV.
»Omenjena publikacija, ki obsega 196 strani, predstavlja šesti obsežnejši poskus osvetlitve usnjarstva na Slovenskem, prispevki v njem pa pomembno dopolnjujejo naše vedenje o usnjarstvu na Slovenskem,« pravi Aplinc. Kot dodaja, so s tem še korak bliže pripravi strokovnih podlag za nadaljnje vsebinsko oblikovanje in razvoj muzeja ter realizacijo predvidene druge faze Muzeja usnjarstva, ko bodo prikazali tradicijo usnjarstva na celotnem območju Slovenije.
