Za Lauro JacquesinRicharda Remda, par iz Yorkshira v Veliki Britaniji, je bil lanski junij eden najbolj žalostnih mesecev v njunem življenju. Poslovila sta se od svojega najboljšega prijatelja, osemletnega bokserja Dylana, ki ga je na oni svet skupaj s srčnim napadom poslal tumor na možganih. Ko sta izvedela za raziskovalni biotehniški inštitut Sooam v Južni Koreji, ki bi jima Dylana lahko vrnil, in sicer kot Dylana številka 2, torej klon Dylana številka 1 oziroma njegovo genetsko kopijo, je pri Lauri in Richardu zasvetil žarek upanja.
Čeprav so ju raziskovalci iz družbe Sooam opozorili, naj ne pričakujeta preveč, saj sta vzorec celic iz Dylanove kože vzela šele dvanajst dni po njegovi smrti, sta se Laura in Richard minuli mesec iz Južne Koreje vrnila na Otok z dvema malima Dylanoma in tako postala prva Britanca, ki sta klonirala mrtvega hišnega ljubljenca.
Kloniranih že več kot 400 psov
Za južnokorejsko kliniko Sooam, edino kliniko na svetu, ki vam bo klonirala psa, sicer pa klonira tudi pujse in krave, to ni bilo prvo kloniranje mrtvega psa, še manj pa prvo kloniranje psa. Na svet naj bi jih, kot v predstavitvenem filmu Sooamovih storitev pravi podpredsednik inštituta Taeyoung Shin, uspešno spravili več kot 400. Vse, kar potrebujejo od lastnikov, ki želijo, da bi njihovi psi živeli večno, je sto tisoč dolarjev za poplačilo njihovih storitev in celice, ki so, če se le da, pridobljene od živega psa ali psa, ki je mrtev največ pet dni. A v tem primeru le, če je hranjen v hladilniku, nikakor pa v skrinji, saj zamrzovanje, kot opozarja Shin, uniči celice.
Ko so v družbi Sooam dobili Dylanov DNK, so ga vstavili v darovano jajčece, ki so mu odstranili jedro, nato pa z elektrošoki spodbudili delitev celic in jajčece vstavili v maternico nadomestne pasje mame. Osem tednov po tistem, ko sta se Dylanova klona skotila, sta Laura Jacques in Richard Remde svoja nova Dylana lahko odpeljala domov.
Klon je klon tudi v zdravju in bolezni
Originalni Dylan na primerno slovo še vedno čaka v zamrzovalniku, ker njuna lastnika preurejata vrt, na katerem ga želita pokopati, družba Sooam pa pridno klonira dalje. Prvega psa, ime mu je bilo Snoopy, so klonirali že leta 2005, težav pa nimajo ne z malimi ne veliki pasmami. Različnih pasem je bilo doslej že 20, med njihovimi strankami jih največ, kar 90 odstotkov, prihaja iz Amerike, ki stvarnikom v Južno Korejo zadovoljni sporočajo, kako podobni so kloni svojim originalom ne samo po videzu, ampak tudi po značaju.
Napovedi, da naj bi klonirani psi imeli krajšo življenjsko dobo in več zdravstvenih težav, denimo tumorje in pljučnico, Shin zavrača, strah pred omenjenimi težavami pa pripisuje temu, da je prva klonirana žival, ovca Dolly, poginila že pri sedmih letih. Da bi klonirane živali poginile prej od originalov ali imele več zdravstvenih težav, se, če klon živi v enakem okolju, ne zdi logično niti veterinarjem. »Če je klon, je klon. Če je okolje različno, je tako kot pri enojajčnih dvojčkih – če boš vsakega od njiju postavil na drugi konec sveta, bosta drugačna, drugače pa precej enaka. Če smo zaradi genetike podvrženi neki bolezni, nas določeno okolje lahko spravi do tega, da bo ta gen zafunkcioniral in izrazil tisto bolezen,« o zdravstvenem stanju kloniranih živali meni Rado Zajc s klinike za male živali Veterinarstvo Trstenjak-Zajc, ki se mu v primeru kloniranja pojavljajo predvsem filozofska, ne pa zdravstvena vprašanja.
Na dolgi rok nič dobrega
»Naša DNK-revolucija ne prinaša nič dobrega in verjamem, da se bo s tem strinjalo mnogo lastnikov. Pes ima svojo življenjsko dobo od 10 do 15 let in se seveda navežemo nanj. Saj se tudi jaz, se pa zavedam minljivosti. Kloniranje, pa ne samo hišnih ljubljenčkov, ampak kloniranje nasploh, prinaša tudi izjemno negativne posledice, ki se jih mogoče še ne zavedamo do potankosti, tako da sem sam striktno proti temu, ker v tem ne vidim nič dobrega, pozitivnega. Na kratki rok mogoče že, na dolgi rok pa se to zagotovo ne bo dobro končalo,« meni Rado Zajc in pri tem poudarja, da je kloniranje hišnih ljubljenčkov samo začetek, »potem pa gremo naprej, do ljudi«. Upa, da bo prevladala zdrava pamet, čeprav je to težko verjeti, ker so interesi tistih, ki naročajo kloniranje, lahko zelo veliki. »To je v bistvu ponudba lastnikom psov in se jih bo za to verjetno odločilo kar nekaj. To je čisto logična posledica izgube. Ob izgubi nam je hudo in verjamem, da se bodo ljudje odločali za kloniranje zaradi tega momenta,« razmišlja Zajc. Konča s pogledom v prihodnost: »Če se to že dogaja, se bo zadeva verjetno prijela, za tem pa je seveda ekonomija, ne kaj drugega.«
