Zakonodajalec skratka ne verjame, da lahko kdor koli živi s petimi tisočaki na leto oziroma da lahko nizek »uradni« zaslužek pomeni le delo na črno. Tu je prvi problem – zaposleni v naši državni upravi, ki pišejo tovrstne diskriminatorske zakone, so očitno povsem iztaknjeni iz realnosti in si življenja s petimi tisočaki prihodka na leto ne znajo niti predstavljati. Drugi, mnogo večji problem pa je zakonodajalec z miselnostjo žandarja, ki zaradi nekaj morebitnih gnilih jabolk diskriminira cel segment samozaposlenih – čisto naključno prav tiste socialno najšibkejše.

Namesto da bi država učinkovito polovila velike kršitelje delovne zakonodaje, ki posameznike silijo v samostojno podjetništvo, preži za malimi tatiči. Na popolno izgubo kompasa kaže tudi neučinkovitost države pri lovljenju velikih kriminalcev v gospodarstvu, medtem ko je pripravljena zastaviti vso kredibilnost, da bi stopila na prste registriranemu sadjarju, ki poleg tega bajne denarje obrača še z zelenjavo.

Položaj samozaposlenih se, namesto da bi se izboljševal, dejansko iz leta v leto slabša. Realno pričakovanje je, da se bo za samozaposlene v kulturi še dodatno zaostril, saj se antiukrepom socialne politike v kratkem pridružujejo antiukrepi ministrstva za kulturo, ki je v zakonodajno proceduro že spravilo novelo krovnega zakona za kulturo, ki bo javnim zavodom in nevladnim organizacijam predpisala plačevanje samozaposlenih po tarifniku. Na ministrstvu bi s tem radi rešili problem izkoriščanja sindikalno nepovezanih samozaposlenih, ki so kot taki lahke žrtve dampinga.

A ukrep služi kvečjemu temu, da se bo lahko ministrica robinhoodovsko trkala po prsih vsaj toliko časa, dokler se ne bodo pokazale njegove negativne posledice. Zanemarja namreč opozorila zavodov in nevladnikov, da so za »pošteno plačevanje samozaposlenih« potrebna tudi pošteno okrepljena sredstva, česar pa ministrstvo ne načrtuje. To pomeni, da bodo delodajalci v kulturi po tarifniku lahko plačevali le tako, da zmanjšajo obseg in zahtevnost produkcij. Najslabši scenarij pa bi bil, da bi producenti angažirali le še manj samozaposlenih in da bi se začeli ustvarjalci izogibati statusu samozaposlenega v kulturi (ki je vezan na pravico do plačila socialnih prispevkov iz proračuna) in se odločati za registracijo manj ugodnega »samostojnega podjetja«.

Vse to kaže na porazno politiko normativov in zgrešenih kalkulacij, ki več problemov ustvarja, kot rešuje, ko ignorira vso sliko in ker se problema ne loteva pri koreninah – torej pri razmerah, zaradi katerih se je samozaposlovanje razbohotilo. Kar lahko politika naredi že danes, je to, da preneha sprejemati škodljive, polovičarske zakone, ki se ukvarjajo le s simptomi namesto vzroki problemov, in da izvrševanje spornih zakonskih členov v praksi nemudoma ustavi.