Ko so se kmetje, ki svoje pridelke prodajajo na ljubljanski veletržnici, leta 2007 s takratne veletržnice na Rudniku začasno preselili v skladišče Metalke Commerce ob Plemljevi ulici, so upali, da se bo veletržnica že čez dobra tri leta preselila na stalno in primerno lokacijo na Viču. A zaradi poplav, ki so pred šestimi leti prizadele prestolnico, predvsem njen jugozahodni del, je zemljišče med Malim grabnom, Cesto v Mestni log in avtocesto, kjer je predvidena ureditev nove ljubljanske veletržnice, postalo poplavno ogroženo in nezazidljivo, kar je selitev veletržnice zamaknilo za nedoločen čas.
Predvidena lokacija postala predraga
»Glede na to, da je pretežni del območja uvrščen v razred srednje poplavne nevarnosti, bo veletržnico možno urediti šele po izvedbi ukrepov, ki zagotavljajo poplavno varnost,« so zaplet lansko jesen pojasnili na oddelku za urejanje prostora ljubljanske mestne občine. Kmetje tako za zdaj ostajajo »ujeti« v šentviškem naselju, kjer je prostora za širitev in nadgradnjo veletržnice premalo. Pridelovalci sadja in zelenjave imajo namreč na voljo zgolj 25 prodajnih mest, ker je veletržnica umeščena med stanovanjske hiše, pa so se v preteklosti nad hrupom v zgodnjih jutranjih urah pritoževali tudi okoliški prebivalci.
»Projekt selitve na stalno lokacijo je obstal,« trenutno stanje obžaluje Sabina Bilal iz podjetja Frutis, ki je eden od soustanoviteljev podjetja Veletržnica Ljubljana. »Zemljišče, kjer je trenutno načrtovana veletržnica, je po tem, ko so tamkajšnje območje poškodovale poplave, za nas postalo predrago. Takšnega finančnega zalogaja si žal ne moremo privoščiti, čeprav bi se želeli čim prej preseliti na primernejšo lokacijo, kjer bi imeli več prostora tako prodajalci kot tudi stranke, hkrati pa bi imeli možnost tudi za nadgradnjo ponudbe,« je pojasnila Bilalova. Očitno so se uresničili pomisleki nekdanjega direktorja veletržnice Ivana Bučarja, ki je že kmalu po katastrofalnih jesenskih poplavah podvomil, da je izbrana lokacija še vedno tista, ki je tudi najprimernejša. »Zaradi poplav je priprava terena postala obsežna in draga, s čimer bi se zagotovo zvišala tudi najemnina,« je bil takrat zaskrbljen Bučar in ob tem opozoril, da s (pre)visoko najemnino ne bi preživeli niti trenutni najemniki, kaj šele, da bi privabili nove.
Selitev bi prinesla nove možnosti
Zato Bilalova rešitev za ljubljansko veletržnico vidi v spremembi predvidene lokacije, a pri iskanju novega zemljišča (še) niso bili uspešni, predvsem pa bi si pri tem želeli več sodelovanja občinskih in državnih oblasti. »Nova, večja veletržnica bi bila zagotovo dobrodošla pridobitev za Ljubljano, vendar projekta sami ne moremo izpeljati,« je prepričana sogovornica. A na občinskem oddelku za urejanje prostora so medtem že konec lanskega leta pojasnili, da je tako »v veljavnem občinskem prostorskem načrtu kakor tudi v spremembah in dopolnitvah, ki so v pripravi, opredeljena lokacija za ureditev veletržnice na Viču«.
Tako se zdi, da je selitev na drugo lokacijo vse bolj odmaknjena. Kljub temu pa načrti, ki bi jih lahko v primeru selitve na večje zemljišče uresničili, ostajajo. »Na večjem prostoru bi k sodelovanju lahko privabili tudi slovenske ribiče in vinarje ter ustvarili dobro in kakovostno celovito sezonsko ponudbo lokalne hrane,« je v času svojega direktorovanja načrtoval že Bučar, v možnosti za krepitev lokalne ponudbe pa eno ključnih prednosti selitve vidi tudi Bilalova. »Veletržnica bi bila namenjena predvsem malim strankam, ki bi lahko na enem mestu izbirale med domačimi ponudniki sadja in zelenjave pa tudi sira, mleka in mlečnih izdelkov, medu in vina. Hkrati bi kmetje dobili priložnost, da po ugodnejših cenah kupcem ponudijo tiste pridelke, s katerimi ni nič narobe, a so jih veletrgovci zavrnili, ker niso izpolnjevali njihovih vse ostrejših zahtev,« je nekaj možnosti, ki bi jih prinesla selitev, naštela Bilalova in ob tem dodala, da trenutne dejavnosti v Šentvidu, kjer ostajajo vse do morebitne selitve, ne bodo širili: »Za to niti ni prostora, misliti pa moramo tudi na okoliške stanovalce.«
