Okolje dveh dolin s Škofjo Loko vred ima morda poseben zrak, morda pa je temelj zdrava kmečka hrana. In drznemo si napisati, da tudi domača vzgoja kaj prispeva, da ob vseh teh uspehih iz tega okolja najdemo skupni imenovalec v skromnosti. Ni velikih besed nogometnega mladeniča, ki ga svet ceni na vrtoglavih sto milijonov. Še manj je hvalisanja iz ust skakalne družine, ki je nesporno svetovni fenomen v skakalnem športu. In naša zlata punca na skakalnih smučeh je vse prej kot kaka vzvišena diva – je skromna športnica iz Poljanske doline.

Je naključje, da nas vse bolj navdušujejo športniki, ki prihajajo iz manjših krajev, kot je Črna na Koroškem, ali Dolenja vas, ali Poljane, ali celo Škofja Loka? So morda ti fantje in punce manj pred računalniki kot tisti v mestih? Ali pa vidijo v športu izziv za preboj, za izenačitev možnosti pred tisto mladino v Ljubljani ali Mariboru, ki ima pred nosom vse možne dvorane, športna igrišča in široko izbiro športov?

V Poljanski in Selški dolini se trudijo mladini ponuditi tudi šport in seveda imajo športne objekte, ki pa so daleč od tistih v velikih mestih. Tudi Škofja Loka kot majhen kraj v košarki in rokometu drži korak z večjimi središči. A bistvo verjetno le ni v objektih in razkošju, bistvo je v gorenjski trmi mladine, ki prihaja iz dveh dolin, kjer je logično, da se poskusiš kot vsa mladež na smučeh. Nekaterim potem uspe. Zato ni čudno, da v skromnih razmerah vzgojeni športniki zmorejo tudi dovolj naravne in ne zlagane skromnosti. Da jim je medijska slava le nujno zlo in ne hrana za lasten »jaz«, ki ga znajo podrediti reprezentanci in vsem okoli sebe.

Eve in Petra in Jana in podobnih ni treba idealizirati. Tudi njim se bo primerila napaka, tudi njihova športna pot gre gor in dol. A njihovi primeri, kako so iz svojih okolij vsak na svoj način osvojili nas in evropska in svetovna športna prizorišča, je poučen. Nastali so, ker so se sami odločili, da si športnik zato, ker imaš rad šport. Jasno je, da jih pot vodi ven iz doline, a Škofja Loka, Železniki in Gorenja vas - Poljane ostajajo domače občine, kjer so na svoje ase izredno ponosni.

Kaj je lepšega kot spoznanje, da mlad človek lahko uspe, ker sam tako hoče in zmore. Eva in Jan in Peter to dokazujejo, niso pa edini. In kar je najlepše: so zgled vsem drugim, da ni važno, od kod si, ampak iz kakšnega testa si. In Gorenjke in Gorenjci s(m)o trmasti!