Marko Pogačnik, umetnik: Zemlja je bitje z zavestjo

Do lanskega leta je bil to bolj časten naslov, sedaj pa gre za delovno področje, izenačeno s statusom ambasadorja Združenih narodov. Podeljen je za dve leti, v tem času pa bom opravljal svoje delo pod okriljem Unesca, ki mi bo ponujal nekakšno moralno oporo in možnost sodelovanja na raznih mednarodnih kongresih in konferencah, na katerih bom skušal uveljaviti svoj pogled. Naziv sem dobil glede na svoje dosedanje delo za planet, projekte zdravljenja prostora po vsem svetu, še prej pa sem moral predlagati program, katerega temelj je, da v suh znanstveni odnos vnesem nekaj, kar zmore le umetnost, in sicer celosten pogled na Zemljo in naravo. Predvsem je pomembno, da se Zemlje ne obravnava kot neki predmet, ki frči po vesolju, ampak kot bitje z zavestjo.

Ekologija je zavezana tako imenovani znanstveni paradigmi iz 18. stoletja, ki znanosti prepoveduje vstop na področja, ki se jih ne da neposredno dokazati, torej dotakniti in razumsko dojeti. To pa je po mojem zgolj šest odstotkov resničnosti. Umetnost ima na drugi strani nekakšno prastaro pravico svobode. Prav zato menim, da je znanost prišla do meja, ko ne more več narediti nekega bistvenega koraka, ampak je pot naprej mogoča le v sodelovanju s kreativnostjo in intuicijo, ki ju ponuja umetnost. V renesansi je bilo povsem normalno, da so bili znanstveniki tudi umetniki, in nasprotno. Prav to, da morata biti znanost in umetnost enakovredna partnerja pri raziskovanju Zemlje, sem poudaril tudi pri Unescu. Ta izziv so z veseljem sprejeli, vendar sem že na samem začetku naletel na nerazumevanje. Marca bi moral namreč imeti 15-minutni govor na svetovnem kongresu Človek in biosfera, a sem to odklonil, saj je nemogoče, da umetnost skozi kratek govor kar koli spremeni. Za to je potrebna izkušnja.

Leta 1971 smo se s skupino OHO odločili, da bomo izstopili z umetniške scene in umetnost skušali bolj povezati z življenjem. Takrat je nastala velika težava to prepoznati kot umetnost. Ta pogled je vztrajal skoraj tri desetletja. Ves čas smo iskali načine, kako delovati neodvisno od institucij, tudi umetniških. Če se umetnost preveč zadržuje samo v galerijskih prostorih, postane na neki način abstraktna, se od življenja oddaljuje, sam pa sem vselej skušal ubrati obratno smer – umetnost čim več prevajati v praktične oblike.

Že v šestdesetih letih smo v okviru OHO odkrivali različne načine, kako se umetnost lahko pojavi. Eden od teh je landart, pri katerem gre za intervencije v naravi, denimo v gozdovih ali na rekah. Toda ta stik z naravo je bil še zmeraj bežen, zato je bil naslednji smiseln korak ustanovitev komune v Šempasu, kjer smo povezovali poljedelstvo, umetnost in duhovni center. V sedemdesetih letih pa je bilo že jasno, da je civilizacija ekološko zelo razdiralna, in zavedel sem se, da ni dovolj zgolj varovanje narave, ampak bi morali tudi pozdraviti vse tisto, kar smo v njej že podrli in uničili. Če obstajajo alternativne metode zdravljenja pri človeku, bi morale biti takšne metode mogoče tudi v naravi in mestnih okoljih. Tako sem enostavno začel akupunkturo prevajati s človeškega telesa na telo Zemlje, kar sem poimenoval litopunktura. Zemlja ima namreč prav tako energijske tokove, kakršni so akupunkturni meridiani pri človeku. Če na tak meridian postavim kamen, pride do interakcije, če na kamnu izklešem kozmogram, pa to interakcijo usmeri in se kraj začne obnavljati. Oznaka »zdravilec Zemlje«, ki mi jo pogosto pripenjajo, je povsem napačna, saj ne zdravim, ampak zgolj povabim naravo k sodelovanju in pomagam, da se sprožijo procesi samozdravljenja. Največkrat posegam v primerih, ko v nekih pokrajinah pride do stresa in hudih travm, kot recimo v krajih po zadnji balkanski vojni. Seveda pa je prvi pogoj za to, da se sploh lotim delovanja, povabilo skupnosti ali posameznikov, pri postavljanju litopunkturnih sistemov pa je treba pridobiti tudi ustrezna dovoljenja, saj gre praviloma za javne prostore.

Sedaj se kaže, da demokratična odprtost meja ni resnična. Meje smo odstranili zgolj navidezno, zato v nas še vedno obstajajo, če pa jih imamo znotraj sebe, se zmeraj pojavijo tudi zunaj nas. Bodeča žica le še dodatno kaže, da smo zamejeni kot civilizacija in da je begunski val udaril v navidezno svobodo, ki se je začela sesuvati. Ena največjih groženj je, da na podlagi razuma postavljamo stroge meje glede tega, kaj je resničnost, zaradi česar ignoriramo nevidna področja, kjer ima Zemlja neskončne zaloge energije. Če ne pristanemo na njihov prost pretok, sami sebi zapiramo dotok življenja. V takšnem zaprtem svetu začne zmanjkovati energije in zdaj smo že precej bližje ničli, kot znanstveniki mislijo. Morda se bo slišalo nepraktično, a na neki čuden način je najbolj praktična rešitev v tem trenutku ta, da spremenimo svoj način mišljenja. Izzvani smo, da razvijemo kulturo, ki bi povezovala vidne in nevidne ravni življenja in v kateri bi Zemljo prepoznali kot modro zavest ter se z njo in njenimi bitji ponovno naučili sodelovati. Težava pa je, da smo še zmeraj dediči krščanske predstave, v kateri je duhovnost nekje nad nami, Zemlja pa nekaj nižjega.

Že 54 let se trudim in rekel bi, da se zadnja leta zavest ljudi odpira. Mislim, da predvsem zato, ker vidijo, da se nam prostor življenja zapira in da je treba nekaj spremeniti. Da bi se ta nov pogled uveljavil, pa pišem knjige, predavam in vodim delavnice. Ljudje sicer mislijo, da zgolj postavljam kamne, ki nimajo nikakršnega vpliva. Ob postavljanju litopunkturnih sistemov imam tako vedno delavnice z ljudmi s tistega območja, pri čemer uporabljam petje določenih tonov.

Mislim, da je ta prepoved upravičena, saj je naloga grba, da v prostoru vzdržuje določeno energijsko kvaliteto. Zavesten črno-beli prikaz sam razumem kot negativno izjavo o Sloveniji, češ da je siva dežela. Za tem je nerazumevanje, kaj ta grb predstavlja, saj je bil ustvarjen zato, da bi podpiral pozitivne korake države vse od njenih začetkov. Poleg tega je šlo za kulturni praznik in glede na to, da smo se Slovenci s kulturo prebijali skozi tisočletja, bi to pomenilo, da sami sebi mečemo polena pod noge.