Jutri obeležujemo, nekateri pa nemara tudi praznujemo mednarodni dan maternega jezika, ki ga je leta 1999 prvič razglasila Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo Unesco. Z njim se med drugim poklanjamo spominu na protest in smrt bengalskih študentov, ki so leta 1952 zahtevali enakopravnost za svoj materni jezik ter želeli opozoriti na potrebo po ohranjanju kulturne in jezikovne različnosti.
Kot v svoji poslanici opozarja generalna direktorica Unesca Irina Bokova, bo »praznik« letos posvečen materinščini kot pomembnemu gradniku kakovostnega izobraževanja in večjezičnosti, jezik namreč nosi moč, s katero lahko samozavestni govorci odpravimo neenakosti in pripomoremo k napredku v svojem okolju. Da smo samo v spoštovanju svojega lastnega maternega jezika zmožni spoštovati materni jezik in kulturo nekoga drugega, ob tej priložnosti opozarja tudi ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar. Obenem izpostavlja razveseljiv podatek, da se je leta 2015 število bralno pismenih prebivalcev Slovenije, starih od 15 do 75 let, glede na podatke za predpreteklo leto povečalo z 58 na 70 odstotkov.
Pogrešamo dobro polemiko
Po svetu naj bi danes govorili približno 6000 jezikov, kar polovici od njih pa po Unescovih ocenah grozi, da bodo izginili. Za slovenščino se nemara ni treba bati, čeprav v Sloveniji ob tem jeziku, ki je materinščina večinskega dela prebivalstva, sobiva še več kot petdeset maternih jezikov. A zdi se, da privlečemo omenjene podatke na plan le vsakega 21. februarja. Letošnja dobitnica nagrade Radojke Vrančič za mladega prevajalca Andreja Kalc tako meni, da se dvom o učinku dneva materinščine morda skriva prav v njegovi deklarativnosti: »Pri vzhodnih Slovanih bi bil to gotovo praznik maternega jezika, ker je izražanje čustvenega odnosa do pojavov del sprejetega kulturnega modela. Slovenska oblika tovrstnih obeležitev pa ustvarja predvsem prostor za opozarjanje, zavedanje, problematiziranje in številne poslanice, ki so lahko prav poučne in zabavne, če postanejo seme kakšne dobre polemike.«
Po njenih besedah se sentiment boja za lepo slovensko besedo vztrajno umika denimo zavesti o pomenu dobre vitalnosti in zadovoljivi digitalni živosti slovenščine kot kriteriju preživetja jezika, obenem pa upa, da se bodo znotraj slovenščine udobno počutili mladi in s tem uspeli izkusiti, da je jezik živi vir imaginarnega življenja in ne samo (in izključno) identitetni simbol.
Monokulturni monologi
Da je materinščina seveda jezik našega prvega doma in pri večini Slovencev zelo daleč od knjižne slovenščine, ne pozabi opozoriti niti vsestranski ustvarjalec Andrej Rozman - Roza. »Takemu maternemu jeziku, se pravi pogovorni slovenščini, se zaradi narave novih medijev v javnosti piše zmeraj bolje. Slabše se piše skupnemu pogovornemu jeziku, v katerem bi se začeli Slovenci pogovarjati med sabo. Tako pa je vse več monokulturnih monologov in tako rekoč nobenih pravih javnih debat,« sklene v svojem slogu Roza.
