Da grammyji že dolgo niso hvale vreden glasbeni mejnik in ravno tako ne gonilo ustvarjalnosti, vemo že od prejšnjega stoletja. Letošnja, 58. prireditev bo ostala v spominu kvečjemu po dvojnem zmagoslavju (pop album leta in album leta) Taylor Swift, okrog katere so se spet lomila kopja profesionalcev in amaterjev, ter po neprijetnih mikrofonskih težavah Adele ob njenem nastopu, po Rihanninem nenadnem bronhitisu in po Lady Gaga, ki se je s kaotičnim venčkom zimzelenih hitov poklonila kameleonskemu Davidu Bowieju. Vsekakor premalo svežine, izvirnosti, globine za glasbene nagrade, ki se rade pohvalijo s svojo akademsko referenco, hkrati pa postajajo le pust, zbledel in predvidljiv shod prvokategornikov ameriške pop industrije.

Lačni Franz ne pogreva juhe

Biti referenčen in hkrati dovolj pronicljiv, da se s svojo globino dotakneš drugih, je bilo nekakšno umetniško vodilo kultne beograjske skupine Ekatarina Velika. Številne glasbenice in glasbeniki iz regije so se včeraj v Hali športa v Novem Beogradu poklonili spominu na skupino EKV na koncertnem dogodku, ki so ga poimenovali Samo par godina za nas. Včeraj smo se v zagrebški Tvornici kulture prav tako poklonili ameriški skupini Eagles of Death Metal, ki se je po novembrskem pokolu na njihovem pariškem koncertu v klubu Bataclan vrnila k turneji Nos Amis in promociji svojega zadnjega albuma Zipper Down. Če ste jih zamudili na vzhodu, pa se vam ponuja dodatna priložnost na severozahodu, in sicer že v ponedeljek v dunajski Areni, kjer bodo kalifornijski orli kolovratili med rockom in metalom.

Dunaj bo ena od koncertnih destinacij prihajajočega tedna tudi zaradi dolgo pričakovanega nastopa Paula Kalkbrennerja. Leipziški mojster tehnike bo v sklopu promocije zadnjega albuma 7 nastopil v četrtek v Muzejski četrti. Isti večer pa se obeta predpremiera novega albuma skupine Lačni Franz v ljubljanskem Orto baru, kjer nam bodo Zoran Predin & co. utemeljili svoj nov glasbeni moto: »Mi nismo pogreta župa!«, album Ladja norcev pa izdali marca.

Najboljši med vsemi?

Izidi albumov Kanyeja Westa pa so medijski dogodki brez primere tako po količini samohvale in potencirane avtorjeve narcisoidnosti kot tudi po žolčnih debatah njegovih nasprotnikov in sovražnikov. V tem pogledu ne zaostaja niti njegov sedmi album The Life of Pablo, ki ga je samopašni avtor krstil kot najboljše glasbeno delo doslej – kot nekaj najbolj kakovostnega, kar vaša ušesa lahko ta hip registrirajo znotraj glasbene umetnosti, kot nekaj neponovljivega in večno trajajočega. Mar res?

Zahodni Kanye je svoje glasbeno poslanstvo pripeljal do absurdne točke obstoja, ko niti ni več pomembno, o čem poje, temveč kaj trosi okrog, ko ga nihče ničesar ne sprašuje. Album The Life of Pablo je prepotentna motiv akcija, v kateri se Kanye trudi biti na vso moč filozofski, razsvetljen, globok in duhoven. Morda se komu zdi tudi občasno klovnsko duhovit, a vsesplošen vtis je boren in klavrn. Pri tem ne pomagajo niti marketinško dramatizirane akcije in prenagljene odločitve popevkarja iz Atlante, ki je le dan po objavi album umaknil iz prodaje. Razlog je bil sila banalen. Med 18 skladb se je prikradla ena, ki ni bila na produkcijski in vsebinski ravni drugih. Globokoumni West se je zato odločil, da tehnično najšibkejšo skladbo še malce dodela, olepša in izbrusi ter nas ponovno vse preseneti. Torej, kako z enim nadvse povprečnim albumom uspeš nekajkrat presenetiti poslušalca. Genialno!