Kje so slovenski arhitekti? Kje je njihovo društvo, ki skoči pokonci vsakič, ko so ogroženi namišljeni gabariti njihovih fantazijskih zgradb? Kdo je napisal tender za to zveriženo pokveko? Kdo je bil njen oblikovalec? Kdo je sestavil urbanistični načrt njenega poteka, katera strokovna komisija je izdala gradbeno dovoljenje?
Ne, nikjer ni slovenskih arhitektov. Njihovo strokovno društvo molči, na tleh ležijo Plečnikovi gabariti, tenderja ta objekt nikoli ni videl. Nikoli nihče ni naredil idejnega projekta in strokovni komisiji predložil gradbenega načrta. Noben urbanist ni zarisal njegove poti, krajinski arhitekt ni ljubeče z njim povezoval gričev, nihče se ni podpisal pod gradbeno dovoljenje. Sovjetski birokrat je v slabi slovenščini izdal ukaz za izgradnjo in ga posredoval vojaški roki, ki je vešča vihtenja sablje, ne pa umetelnega pletenja narodnih vzorcev z bodečo žico.
Zamujena priložnost. Še huje je, da ta sicer neprofesionalno izvedeni, vendar spektakularni objekt ni spodbudil strokovne javnosti k razvoju ideje. Nikjer nismo videli projektov javnih in privatnih azilnih domov ali vsaj idejne rešitve celovitega sistema trdnjavske arhitekture za nadzor prehajanja meje. Je društvo arhitektov organiziralo vsaj simpozij o sodobnih analognih nadzornih sistemih nacionalnega ozemlja z uporabo stolpnih gradbenih elementov iz kamna, betona in kovine? Ne, ni organiziralo niti simpozija. Niti strokovne okrogle mize. Smo dobili vsaj tipski načrt stražnega stolpa? Ne, nismo. Idejni osnutek skupnega slovensko-hrvaškega begunskega centra na Trdinovem vrhu in Sveti Geri ni doživel niti dignitete računalniške simulacije.
Sramota ni zgolj akademska, ampak ima za narod hude strokovne in politične implikacije. Osemindvajsetega maja bo v Benetkah za javnost odprl vrata bienale arhitekture. Naslov letošnjih prispevkov je Poročanje s fronte. Kurator bienala Alejandro Aravena je izbor teme razložil s sodobno eksistenčno stisko, ki je kot napisana posebej za Slovenijo. »Vedno več ljudi išče spodoben kraj za življenje, pogoji za doseganje cilja pa postajajo iz ure v uro bolj strogi.« Arhitektura je danes v vojni. »Vendar je, za razliko od vojaških vojn, kjer nihče ne zmaga in prevladuje občutek poraza, na frontnih črtah gradbenega okolja čutiti vitalnost, ker gre pri arhitekturi za pogled na resničnost skozi ključ konkretnih predlogov.«
Aravena želi, da nacionalni paviljoni govorijo resnične zgodbe. »Želeli bi, da vsaka država z ostalim svetom deli bitke, ki jih bije doma, tako da nas opozori na izzive, s katerimi se bomo soočali, in z nami deli svoje znanje, ker ne smemo biti sami pri izboljšanju življenjskih pogojev na krajih, kjer se pojavi življenje.«
Edini slovenski gradbeni projekt »na krajih, kjer se pojavi življenje«, ki je vzbudil pozornost domače in tuje javnosti, je ograja iz bodeče žice na slovensko-hrvaški meji. Uspešno smo jo tudi prenesli na makedonsko-grško mejo skupaj z interventno enoto slovenske policije. To moramo nesti v Benetke kot naš konkreten predlog rešitve s fronte. Nemci, Finci, Danci in Nizozemci so že prijavili projekte intervencije arhitekture na področje azilantskega pritiska na Evropo. Meje, ograje, bodeča žica in nadzor bodo centralne teme beneškega bienala. Projekt skupnega slovensko-hrvaškega schengenskega begunskega taborišča na Trdinovem vrhu in Sveti Geri bi dostojno predstavil sodobno Slovenijo v središču evropskih tokov. Temu bi se s ponosom lahko reklo nacionalni paviljon.
Ob taborišču bi morali predstaviti nekoliko skromnejši objekt. Kapelico svetega Maksimiljana Kolbeja in svete Apolonije. Svetega Maksimiljana se upodablja z bodečo žico kot atributom. Duhovnik poljskega porekla je v taborišču Auschwitz stopil na mesto očeta osmih otrok, ki so ga kot talca nameravali izstradati do smrti, za svetnika pa ga je razglasil Janez Pavel II. Je zavetnik taboriščnikov in vseh, ki se znajdejo za bodečo žico. Sveta Apolonija se na podobah vedno prikazuje s kleščami v rokah in v sodobnih razmerah sprejema priprošnje ljudi, ki se morajo prebiti skozi bodečo žico.
Škandal bi bil, če se v teh okoliščinah Slovenija v Benetkah ponovno pojavi z abstraktno umetnino v sterilnem paviljonu. Oba projekta kar kličeta po velikem sintetičnem delu v duhu spiritualnega realizma Jožeta Plečnika. Strogo arhitekturo begunskega centra iz surovega betona, ki se v elegantnem loku skozi nikogaršnjo zemljo razteza čez schengensko mejo, dopolnjuje mehka govorica kapelice. Sveti Maksimiljan v progasti obleki stoji za bodečo žico in v drži kljubovanja z izklesanim belim marmornatim obrazom gleda predse. Sveta Apolonija pa mu ljubeče podaja svoje klešče z gesto, ki hkrati vabi in spodbuja. Begunski center je postavljen na vrh Trdinovega vrha in Svete Gere, kapelica nekoliko nižje ob vznožju. Celotna kompozicija ima globok simbolni pomen. Funkcionalen trdnjavski center, ki z bodečo žico povezuje dva velika naroda, soočena z begunskim valom, stoji na trdnih krščanskih temeljih Evrope.