Liza Debevec, doktorica socialne antropologije: Živa sem, mrtvi se ne tresejo

Doktorica socialne antropologije od leta 1997 raziskuje vsakdanje življenje v Burkini Faso in v Etiopiji. Zadnjih pet let tudi stalno živi v Etiopiji. V Burkino Faso je iz Gane prišla za tri dni na službeni poti za Mednarodni inštitut za upravljanje voda. Z njim sodeluje pri projektu integriranega upravljanja vodnih virov v Etiopiji, Burkini Faso in Gani. Napad je preživela, izkušnja pa v ničemer ni omajala njene ljubezni do afriškega kontinenta, ki se je začela s prebiranjem knjige Sonje Porle Črni angel, varuh moj in prvim potovanjem v Benin.

To je prava beseda za to, kar čutim do tega kontinenta, da.

Na prvi pogled. Vedno sem se bala potovati in šele leta 1996 sem prvič šla na resno pot v Argentino na absolventski izlet. Videla sem, da po vsem svetu hodijo ljudje z vodičem v roki, to se mi je zdel sijajen način življenja. Sošolec, ki je študiral medicino, je šel na izmenjavo v Sudan in takoj sem hotela z njim. Od mame sem si nameravala sposoditi denar in sem bila že skoraj tam. Vendar je mama poklicala kolega, ki je delal na nekem ministrstvu.

»Zaprli so mejo med Egiptom in Sudanom, tvoja hči naj ne hodi tja,« ji je rekel. Vzela mi je denar. Prebrala sem knjigo Črni angel, varuh moj Sonje Porle, njena podoba Afrike mi je bila zelo všeč. Kupila sem si vodiča po zahodni Afriki in nekako odšla tja. Ko sem v Beninu prvič stopila z letala, je bilo to to. Ob devetih zvečer me je objela tropska vročina, vrgla sem težke obleke s sebe, dala nase lahko krilce in sandale. Usedla sem se pred študentski dom, kjer sem stanovala, in bila srečna. Gospa, ki je na ulici prodajala hrano, mi je dala skledo fižola in trdo kuhano jajce. Na klopci sem sedela in kar vedela, da se ne bom več ustavila. Po treh tednih sem odšla v Burkino Faso. Burkina je nekaj posebnega. Prime te in stisne in ne moreš več.

Tudi Angleži imajo svoj izraz. Once you go black, you never go back. Stavek ima več pomenov. Ampak jaz res nisem več šla nazaj. Dve leti sem živela v Burkini in kasneje redno hodila v Afriko. Na ZRC sem dobila raziskovalno nalogo o islamu v Afriki in delala na terenu. Samo leta 2004 nisem šla, ker sem dokončevala doktorat. Zadnjih pet let živim v Etiopiji.

Najbolj doma sem v Burkini. Tja hodim od leta 1997, govorim jezik dioula, ki ga govorijo na jugozahodu države, razumejo pa ga tudi v glavnem mestu Ouagadougouju. Poznajo me kot Lizo iz Kokoja, ki je mestna četrt. V Etiopiji pa imam hišo na hribu, tri pse, vrt in prijazne sosede. Dovolj dobro sem se naučila amharščino, da se lahko pogovarjam s komerkoli. Vendar Etiopija ni tako odprta kot Burkina. Zaradi vsega, kar se jim je v zadnjih desetletjih zgodilo, so ljudje zelo zadržani. Šli so skozi zelo težka obdobja zgodovine, od fevdalizma Haileja Selasija do rdečega terorja, ko niso vedeli, če jih ne bo lastna mama zatožila. Tudi sedaj vlada državi železna roka vsemogočnih uradnikov. Stik z etiopskimi uradi se zdi kot Afrika, ki si jo je izmislil Franz Kafka. Osem mesecev sem potrebovala, da sem dobila vozniško dovoljenje, ker z mednarodnim ne smem voziti. Etiopijci pred tebe postavijo vse mogoče ovire, kot bi te testirali, ali jih imaš res rad, šele potem so zelo dobri do tebe. Burkinci pa te vzamejo za svojega, takoj si »mon frere« in te zajame toplina. Ko grem z letalom iz Adisa v Ouago, rečem sosedi eno besedo v diouli in ves avion je moj prijatelj. Malo previdnosti potem ne škodi, ampak praviloma so odnosi takšni. Takoj te povabijo domov, če greš z njimi ven na pijačo, pa moraš vedno ti plačati za vse. V Burkini plača belec. V Etiopiji pa celo moji študentje vztrajajo, da bodo plačali oni, če gremo ven. Potrebujejo veliko časa, da te presodijo in se ti približajo. Zelo so nezaupljivi. Tako je v prvih stikih. V resnici pa je tako kot povsod drugod – vsi skrbimo za vse, ali pa tudi ne. Na človeški ravni so odnosi povsod enaki.

Vendar se hitro zaplete. Ker so med napadom v Ouagadougouju v Capuccinu prestrelili mojo torbo in je v potnem listu luknja od krogle, sem želela po pošti dobiti rezervni potni list iz Adisa. Moja tajnica je odšla k meni domov in od gospe, ki skrbi za hišo, poskusila dobiti potni list. Sploh ni šla skozi vrata, ampak je natančno povedala, kaj sem ji naročila, kje je potni list in kakšna navodila sem dala. Nič ni pomagalo. Morala sem poklicati in osebno zahtevati predajo, drugače ne bi bilo nič. Sedaj sta skregani in druga drugo obtožujeta nevljudnosti.

Ko so prišli prvi posnetki beguncev, so vsi moji znanci v Burkini vedeli, kje je Slovenija. »Madam Liza,« so mi pisali študenti. »Mislimo na vas. Slovenija je bila na televiziji.« Afriška predstava o Evropi je praktična. To je kraj, kjer lahko s pridnostjo in varčevanjem zaslužiš dovolj denarja, da ga pošlješ družini in ji s tem pomagaš pri preživetju. Znajo živeti skromno, trdo delati, pomagati družini v Afriki in dostojanstveno živeti v Evropi. Željo si zaslužiti dovolj, da bi v svoji domovini nekaj ustvarili. Večina jih hoče nazaj. Afričani bi v Evropi delali, živeti pa si želijo v Afriki.

Medčloveški odnosi so v Burkini nekaj povsem drugega. Ljudje iz držav, kjer je vojna ali kjer vlada zelo krut režim, kot recimo v Eritreji, odhajajo zato, ker tam ne morejo več varno živeti. Tudi oni si želijo nazaj. Eni se poskušajo rešiti, ker so politično preganjani, bežijo istospolno usmerjeni, ker jih v mnogih državah ubijajo, nekaterim so se države sesule na glavo, večina pa odhaja zaradi revščine. Cela družina zbere denar, da gre lahko eden od njih na dolgo pot.

Ljudje se bojimo tega, česar ne poznamo. Zdaj pa je nekaj, česar ne poznamo, prišlo zelo blizu. Ko so prvi belci prišli v Afriko, so ljudje mislili, da so prišli duhovi, in so zbežali. Ko me v Burkini ugledajo otroci, ki še niso srečali belca, začnejo eni kričati, kot da jih iz kože dajejo.

»Glej, boji se Lize, ker je bela,« se delajo norca okoli njih in vsi delajo »tubabu, tubabu«. Otroke strašijo, da bo prišel ta bel, če ne bodo pridni. Tudi Afričani imajo o nas stereotipe in strah, v tem smo si zelo podobni. Podobni smo si tudi v drugem. Vsi ščitimo svoje otroke, vsi radi pojemo kaj dobrega, vsi se zaljubimo in vsi se postaramo. Vsi smo enako narejeni. Strah pride iz nevednosti.

Ja, seveda. Znašla sem se v središču terorističnega napada. Vem, kaj je strah.

Ja, šla sem na večerjo v Capuccino. Moja prijateljica Fanta je pred tem protestirala.

»V Capuccino hodimo samo na zajtrk.«

Iz Boboja me je prišla obiskat v Ouago, kakor Ouagadougouju pravijo domačini. Ker sem bila v mestu samo za tri dni, je z avtobusom prišla v prestolnico prav zato, da bi me videla. Rekla sem ji, da imajo v Capuccinu tudi večerje, čeprav se v mestu najde boljša hrana. Časa nisem imela veliko. Tudi sama sem bila samo na obisku. Imela sem službeno pot na severu Gane, dobila sem nov projekt in sem se šla še pogovarjat s partnerji v Burkini. Dobila sem novo pripravnico, ki sem jo morala uvesti v delo.

S Fanto sva šli na kratko po trgovinah, da sem nakupila nekaj stvari, ki jih v Etiopiji nimajo. Potem pa sva rekli, da greva na večerjo. Pridružila sta se nama še njena hči, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti, in njen mož.

Tako preprosto. Fanta je rekla, da ni lačna, in je naročila banana split. Jaz sem naročila porovo juho, ki je v Afriki redkost, v Capuccinu pa jo naredijo res dobro. Pojedli smo in klepetali. Ob sedem in petnajst sem rekla, da bom poklicala taksi, Fantina hči in njen mož pa naj bi se z mopedom odpeljala domov, ker je bila nosečnica utrujena. S Fanto sva se namenili najprej do mojega hotela, potem pa v bar Le Sport poslušat živo glasbo in plesat. To je bil načrt. Taksist je rekel, da pride čez pol ure. Jaz sem še rekla, naj se z motorjem odpeljeta naprej, da ne bosta vozila v temi. Pa sta vztrajala, da bosta počakala, dokler ne pride avto po naju. Gledala sem na uro, še okrog sedem trideset sem pogledala nanjo, in takrat je nekaj strahovito počilo. V hipu mi je bilo jasno, da gre za napad in da sem v smrtni nevarnosti.

Težko.

Sedela sem na visoki klopi ob zidu. Za menoj je bila stena. Lokal je kar velik. Slišali so se poki in začele so leteti krogle. Sklonila sem se pod mizo. Razmišljala sem, da je morda vojska izvedla državni udar, ker so po volitvah, ki so bile nekaj mesecev prej, aretirali in zaprli posebno predsedniško enoto. Videla nisem nič, ampak hitro mi je bilo jasno, da gre za terorizem. Vedela sem, da se moram skriti za nekaj, kar lahko zadrži krogle. Da mi drugega ne preostane. Niti pogledala nisem, od kod streljajo. Med dvema klopema je bila reža in ravno dovolj prostora, da sem zlezla za klop in se stisnila k steni. Tam sem na trebuhu ležala dve uri in pol. Skrbelo me je samo to, če mi noge gledajo ven.

Poslušala sem vojno. Eksplodirale so bombe, streljali so, prihajali in odhajali so, potem je bilo deset minut zatišja, prišli so nazaj, ponovno sem slišala strele od blizu in ljudi, ki so umirali. Mislila sem, da so Fanto, ki je sedela poleg mene, ubili. Jaz sem zlezla v kot, ona pa se je vrgla na tla naprej. Izza klopi sem slišala glasove človeka, ki umira. Nekdo je hropel in v nekem trenutku nehal hropsti in obmolknil. Bilo je tako blizu mene, da sem bila prepričana, kako umira Fanta. Petnajst let sva si bili zelo blizu. V Burkini pravijo, da je moja leva in desna roka. Če mi njo vzameš, je tako, kot bi mi vzel mamo. Skupaj sva šli skozi dobro in hudo, v restavracijo pa sem jo pripeljala jaz. Ona je hotela drugam. To je bila ena od stvari, ki so mi rojile po glavi. Nisem si je upala poklicati, ker so napadalci ves čas hodili po lokalu. Slišala sem kratke vzklike, s katerimi so klicali drug drugega. Jezik je bil morda podoben saharski arabščini. Tamašeka ne znam, vendar sem ga velikokrat slišala in vem, da niso govorili v tamašeku. Tamašek je tuareški jezik, ki ga govorijo na severovzhodu Burkine. Napadalci niso govorili burkinskega jezika, od kod so bili, pa ne znam reči. Ljudje so hropli, ves čas so zvonili telefoni, v bližini pa detonacije bomb in streljanje.

Ni mi bilo jasno, kje se to dogaja, v lokalu ali na prostem. Detonacije so me stresale. Butale so me ob steno. Stresla sem se tako močno, da me je zaskrbelo, da me bodo odkrili. Da bo nekdo opazil, kako se tresem in da sem živa. Mrtvi se ne tresejo. Lahko anticipiram, kdaj bo naslednjič počilo, da me ne bo streslo? Seveda ne. Vsakič znova te preseneti. Bo kdo videl premaknjeno klop, pogledal in me ustrelil v hrbet? Ležim na trebuhu in se ne upam premakniti.

Molila sem. Po svetovnem nazoru sem ateistka in izhajam iz revolucionarne družine. Molila nisem nikoli. Dolga leta sem raziskovala islam in islamske prakse v Burkini Faso, tako da so edine molitve, ki jih poznam, muslimanske. »Ista'far allah, ista'far allah, ista'far allah,« sem ponavljala. Bog mi oprosti, to pomeni v arabščini.

Zato, ker oni verjamejo. Tako sem razmišljala: oni govorijo, da so prišli v imenu Alaha. Če Alah obstaja, me bo slišal in posredoval. Če pa ne obstaja, je vseeno. Srečko kupiš, ker v tej luknji nimaš več kaj izgubiti.

Narediti nisem mogla nič. Čas v teh okoliščinah zelo počasi teče. Ne morete si misliti, kako dolge so te minute. Če ponavljaš formulo, čas nekako mine. Vsaj za nekaj časa nehaš misliti. Ves čas sem namreč razmišljala. O mami, ki bo umrla, če jaz umrem. Ne smem umreti, že zaradi mame. Kdo bo vzel moje pse iz Adisa? V Sloveniji ne bodo mogli živeti, ker so nekultivirani. Se bo kdo preselil v mojo hišo na hribu?

Čakaš in čakaš. In čakaš. Nastane tišina. Mislila sem si, da se bodo zaslišale sirene in nas bodo prišli rešit. Bili smo v strogem centru mesta na glavni ulici. Deset minut stran od letališča. Tam je bila vojska. Ves čas sem čakala, da nas bodo prišli rešit. Nikogar ni bilo. Nič.

Ne. Nihče ni prišel. Zaslišala sem prasketanje ognja in zavohala dim. Takrat sem si rekla, da ne morem več čakati. Ustrelili me niso, živa zgoreti pa tudi nisem imela namena. Kakšna neumnost bi bila, če bi umrla od zadušitve. Zdelo se mi je, da moram takoj tvegati. Slišala sem razbijanje stekla, ki mu ni sledilo streljanje. Slišala sem, da se ljudje premikajo. Dvignila sem se, okoli mene je bila popolna tema. Iskala sem svojo plastenko vode. Hotela sem se politi vsaj po obrazu, da bom prišla skozi ogenj. Nisem vedela, skozi kaj bom šla, vedela sem samo, da moram ven, ker se bom drugače zadušila. Dvignila sem se in v torbi iskala telefon, pa ga nisem našla. Vzela pa sem potni list, ki je bil prestreljen in ima sedaj luknjo. Ena od krogel je zadela mojo torbo, tako na gosto so streljali. Vzela sem še etui z denarjem, ker se mi je denarnica zdela prevelika.

Zato, ker v takšnih razmerah prav pride. Lahko bi ga potrebovala zato, da mi nekdo omogoči telefonirati. Izkušnje mi govorijo, da nikoli ne veš, ali ti bodo ljudje hoteli pomagati ali ne. Nisem vedela, ali je zunaj še vedno organizirana družba ali vojno stanje. Ob steni sem se potem skozi gost črn dim pomikala do tja, kjer sem vedela, da je okno. Bosa sem zlezla skozi razbito okno in stekla desno čez zaprto dvorišče. Pod avtomobili sta se skrivala še dva, skupaj smo se skrili za velik električni generator, ki je napajal cel blok. Tam smo se skrivali še kakšno uro. Štirje smo bili, dva iz Burkine, študent iz Čada in jaz. Enemu je zazvonil telefon, ki sem mu ga takoj dala na tiho. Potem pa je za menoj prišla še noseča Fantina hči. Prej je bila tako prisebna, da je porinila ven šipo v restavraciji in s tem rešila tudi mene. Bila je vsa porezana in v šoku, ker sta bila mama in mož še vedno v zgradbi. Jaz sem bila prepričana, da je Fanta mrtva.

Ne, ničesar ni bilo konec. Sposodila sem si telefon in hotela poklicati edino številko poleg Fantine, ki sem jo znala na pamet. To je bil znanec, s katerim sem se prav ta dan pogovarjala, da gremo pogledat kmetijo v bližini Ouage. Nisem ga poznala prav dobro, ima pa zelo enostavno številko. Preden je postal poslovnež, je bil policist. Morala sem mu poslati sms, da sem sredi terorističnega napada in naj pokliče to številko, ker na kartici ni bilo dovolj kredita za klic. Imeli smo telefon, nismo pa mogli klicati. Poklical je nazaj, povedala sem mu, kje smo in da naj nekoga pošljejo po nas. Začuden je rekel, da je cela četrt obkoljena in polna vojske.

»Mi smo tukaj že tri ure in nihče ni prišel. Nikogar ni.«

On pa popolnoma miren.

»Ne morejo do vas, ker streljajo.«

Jaz sem res hotela od tam.

»Povejte jim, da se skrivamo na dvorišču zraven, da nas ne bodo zamenjali za teroriste in ubili.«

Čez eno uro je prišel nekdo z močnim burkinskim naglasom.

»Je kdo tukaj?«

Bili smo nezaupljivi.

»Ja, mi smo tukaj, ampak se ne bomo pokazali, ker ne vemo, kdo ste.«

Ampak vse je bilo v redu.

»Jaz sem od žandarmerije in sem vas prišel rešit.«

Pomagal nam je ven do glavne ulice Kwame Nkrumaha. Tekli smo do naslednje paralelne ulice, kjer je bilo že ogromno ljudi, vojska in vsi mogoči policisti.

Morali smo še čez cesto, ker so bili zdravniki in reševalni avtomobili na drugi strani. Do nas niso mogli, ker so na cesto streljali in je bilo nevarno.

»Ça va aller, madame,« so mi govorili, čeprav se je meni zdelo, da je tudi peš nevarno čez cesto, če je nevarno za avtomobile.

Spomnila sem se na Sarajevo med vojno, na ljudi, ki so tekli po vodo, nanje pa so streljali ostrostrelci.

»Kaj pa, če so ostrostrelci?« sem vprašala.

»Ne, gospa. Vse bo v redu. Ça va aller, madame.«

In je res šlo. Čez cesto me je spremljal vojak, ki mi je s čelado in puško vred segal do ramen in je na sebi imel zaščitni jopič. Jaz pa bosa v krilu.

»Madame, počasi bova šla.«

»Ne, ne. Šla bova hitro.«

On pa, da ne, da je bolje, če greva počasi. Z druge strani mu je nadrejeni klical, kako naj se obnaša.

»Dos a l'ennemi, face a la victime, l'arme vers l'ennemi.«

Hrbet proti sovražniku, obraz proti žrtvi, orožje proti sovražniku. To je bila vojaška šola. Bila sem na tečaju, kjer so se mladi vojaki učili, kako postopati ob terorističnem napadu. Bili so neizkušeni. Nosečo prijateljico, ki je bila porezana in je težko hodila, sta dva prijela in je dvakrat padla na trebuh.

Na drugi strani so bili francoska vojaška medicinska pomoč, novinarji in kup ljudi, ki so nas hoteli posneti, da nas dajo na facebook. Skupaj s starejšim belim gospodom, ki je bil ustreljen v ramo in se je na terasi vrgel na tla in se delal mrtvega, so nas strpali v rešilni avto. Z vojakom nas je bilo pet in potem so se začeli spraševati, kdo ima ključe. Našli so jih in nas peljali na urgenco. Tam je bil tudi minister za zdravje. Ker sem bila z nosečo prijateljico, so naju poslali v porodnišnico. Tam pa je bilo hujše, kot sem si kdajkoli predstavljala. Ženske so rojevale po tleh in nihče ni vedel, kaj se dogaja. Obe bosi in porezani sva jima razložili, od kod prihajava, pa so rekli, da ne vedo nič.

»Tam je bil teroristični napad, midve pa sva bili notri.«

Bili so prijazni. Meni so dali čevlje in posodili telefon, da sem poklicala znanca, ki nama je kupil nočno posodo, ležalko in vodo. V državnih bolnišnicah je pač tako, da pacient plača vse, od joda in povoja do poroda. Če ne plačaš carskega reza, imaš pač tvegan porod. Če imaš denar, greš na zasebno kliniko, kjer imajo vse. Nama oskrbe niso zaračunali, ker sva bili žrtvi napada. Na tleh na hodniku sva med komarji ležali do jutra. Ob petih zjutraj sva izvedeli, da je njen mož preživel, ker je dal izjavo za televizijsko mrežo France24 in so ga ljudje prepoznali. Da je Fanta preživela, sva izvedeli ob sedmih zjutraj, ker je bila vso noč v lokalu. Ležala je v mlaki krvi človeka, ki je izkrvavel poleg nje in sem ga jaz slišala hropsti. Delala se je, da je mrtva.

Odgovornost so prevzeli Aqmi. Al Quaida au Maghreb islamique, Al Kaida v islamskem Magrebu, ki jo vodi Moktar Belmoktar, za katerega pravijo, da so mu Francozi med alžirsko vojno obglavili očeta, zato je menda tako krut.

Slišala sem več razlag. Država ima novo oblast, predsedniška garda, ki jo je za nadzor meje z Nigrom in Malijem urila Cia, pa je razpuščena. Burkina je ranljiva. Druga teorija pravi, da je bil prejšnji predsednik Blaise Compaore, ki je vladal sedemindvajset let, politično vpleten v vse vojne v zahodni Afriki. Njegova država pa je bila ves čas mirna. Slišala sem tudi, da naj bi veljal tihi dogovor med Aqmi in predsednikom. Lahko so živeli v državi in se gibali čez meje, Burkino pa so morali pustiti pri miru. Odkar njega ni več, pač napadajo tam, kjer lahko. Govori se tudi, da jih je on nagovoril, naj napadejo, da bi ustvarili pogoje, v katerih bi se lahko vrnil kot rešitelj. Jaz upam, da drži prva teorija in da je država zaradi političnih sprememb bolj ranljiva.

Ne. Upam, da bo Burkina ostala takšna, kot jo poznam. Jaz jo ima rada. S Fanto sva se pogovarjali, da se bova izogibali dragim lokalom z najboljšo pico v Afriki in ponovno hodili na fižol za petdeset centov kot takrat, ko sva bili revni.

Vedno.