Dojel sem sporočilo: tisti z velikimi avtomobili naj za kakšen dan skrajšajo eksotične počitnice, tisti z majhnimi avtomobili naj malo več hodijo peš, vsi skupaj pa naj mulcem ne kupujejo novega pametnega telefona vsakih šest mesecev. Lahko bi mu pomagal pri naštevanju: tudi za dopustovanje porabijo ljudje veliko denarja, pa za oblačila, kozmetiko, cigarete itd. Pozabil je svetovati, kaj naj storijo tisti, ki pri naštetem potrošništvu ne sodelujejo: več sto tisoč državljanov, ki se preživljajo z nekaj stotaki na mesec. Ampak tudi oni so potrošniki: svoje kovance porabljajo za hrano, elektriko in vodo. Tudi tu se da varčevati: ali ne poslušamo kar naprej, koliko kruha se znajde v smeteh?
Kaj naj si mislim o najvišjem funkcionarju zdravniške organizacije, ki spregleduje, da obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki mečejo kruh v kontejnerje, in tisti, ki ga iz njih pobirajo? Ali je mogoče, da ne ve, da je dobra in za vse enaka dostopnost do zdravstvenih storitev možna samo z javnim denarjem?
Kaj naj si mislim o ekonomistih ter vodstvih sindikata zdravnikov Fides, zdravniške zbornice in političnih strank, ki predlagajo, plačujejo ali si pustijo plačati predloge zdravstvenih reform, ki zmanjšujejo seznam zdravstvenih pravic iz javnih sredstev in povečujejo seznam tistih, ki bi jih bilo treba plačati? Nasvet vsem tistim, ki se ne znajdejo v hoteni latovščini teh »reševalcev«: odgovorite si na vprašanje, ali bo posledica neke reforme več ali manj javnega denarja za zdravstvo.
Kaj naj si mislim o vodstvu zdravniške zbornice in stranke Nova Slovenija, ki trdita, da je ena od ključnih slabosti našega zdravstvenega sistema to, da imamo eno samo zdravstveno blagajno, in po vzoru Nizozemske predlagajo več zasebnih zavarovalnic, ki bi izvajale obvezno zavarovanje in spodbudile večjo izbiro, konkurenco in znižanje premij? Domnevam, da ne vedo, da se je število zavarovalnic na Nizozemskem drastično zmanjšalo, da zgolj štiri med njimi zavarujejo devet desetin sedemnajstmilijonskega prebivalstva, da se premije dražijo najhitreje v Evropi in da ljudje ne menjajo zavarovalnic, saj sploh ne vedo, v čem bi bila ena boljša od druge. Rezultat je, da je danes Nizozemska druga, takoj za ZDA, po porabi denarja za zdravstvo. No, nekdo je vseeno na boljšem: dobički zasebnih zdravnikov so se povečali za 6 do 8 odstotkov. Da ne govorim o dobičku zavarovalnic in stroških njihovega poslovanja, ki se v primerjavi z eno javno blagajno drastično večji.
Kaj naj si mislim o predstavnikih Gospodarske zbornice in nekaterih delodajalcih, ki trdijo, da bi vrnitev nesolidarnega dopolnilnega zavarovanja v obvezno pomenila povečanje stroškov delodajalcev in pritisk zaposlenih na povišanje plač, ko pa je že otroku možno razložiti, da gre za povsem nevtralen premik denarja, ki ga državljani že sedaj plačujejo, in bi bila razlika le v tem, da bi ljudje z manjšimi dohodki plačevali manj kot doslej, premožnejši pa več? Gre zgolj za otepanje tistih, ki imajo več, da bi tudi prispevali malo več.
Kaj naj si mislim o ministru za finance in drugih državnih uradnikih, ki z mahajočimi repi skušajo brati misli evropskih birokratov in trdijo, da bi v prejšnjem odstavku opisani premik k večji solidarnosti povzročil, da bi v neki vrstici ali stolpcu evropskih računovodskih standardov in tržnih direktiv Slovenija prekoračila predpisane odstotke in prekršila pravila? Da je torej neka birokratska razlaga pomembnejša kot krepitev pravice do zdravja? Če je s tako razlago tedanji in sedanji finančni minister povozil mene in naplahtal vlado pred več kot desetimi leti, ko smo še naivno verjeli v dosledno izvršljivost evropskih zakonov in celo v njihovo pravičnost, pa čeprav včasih nedoumljivo za nas, pridružujoče se barbare, nam danes ne bi bilo treba iti ponovno na led: močne članice EU, pa ne le te, nekaznovano kršijo zakonodajo celo na področju človekovih pravic.
Kar se zdravstva tiče: nizozemsko zavarovanje je obvezno, odvisno od dohodkov in regulirano s strani države, izvajajo pa ga zasebne zavarovalnice. Ta dejstva so v nasprotju z zakonodajo EU, ki prepoveduje regulacijo cen in izravnalnih shem v privatni sferi. Nizozemska krši zakonodajo, ko sicer upravičeno trdi, da je aktivna vloga države na področju zdravstvenega zavarovanja potrebna zaradi zaščite socialnih dobrin, Evropsko sodišče, pred katerim se v Sloveniji že vnaprej počutimo krive, pa molči že deset let. Ali gre pri našem uslužnem izvajanju evropske neoliberalne zapovedi krčenja socialne države res za tako pritlehne razloge, kot je pričakovanje bodočih evropskih služb?
Kaj naj si mislim o zdravnikih, ki ne protestirajo, ko njihovi predstavniki v sindikatu in zbornici zagovarjajo siromašenje javnega zdravstva in krepitev zasebnega? Ali ne vedo, da na slabšem ne bo le večina državljanov, temveč tudi večina med njimi? Ali vsak posebej upa, da bo med redkimi izbranci, ki bodo zdravili tiste, ki lahko plačajo?
Kaj si torej mislim? Odgovor sem zapisal v naslovu.