Resnici na ljubo to ni bilo zgodovinsko srečanje vrhovnih poglavarjev dveh cerkva – ker pravoslavna cerkev nima svojega »papeža«, vrhovnega patriarha, ampak samo »prvega med enakimi«, pa še ta ni moskovski, ampak carigrajski – niti ni bilo prvo v tisoč letih: bilo je prvo srečanje sploh, saj niti avtokefalne ruske pravoslavne cerkve niti patriarha Moskve in Rusije ne bo še celih petsto let po razkolu.
Kakorkoli, srečala sta se rimski papež in ruski patriarh, prvič po tisoč letih, no, sploh prvič kadarkoli, in o čem sta se pogovarjala, glede česa sta se strinjala, kaj sta sporočila svetu, ki je pritajenega diha pod oknom čakal, da ga nagovorita dve sveti glavi? Potem ko sta dvajset točk skupne izjave previdno stopala po jajcih in skrbno izbirala besede o bratski ljubezni, enem Bogu, spravi, grehu, odpuščanju in drugih nedoločnih, splošnih stvareh iz izložbe krščanske obče galanterije, sta papež Frančišek in patriarh Kiril bratsko in pogumno od vseh zlih stvari, ki pestijo sodobno človeštvo, izpostavila samo dve: fanatike iz Isisa in homoseksualce, oziroma »istospolne skupnosti« in druge pojave, ki spodjedajo tradicionalni zakon in družino, vključno, seveda, s splavom in oploditvijo z biomedicinsko pomočjo.
»Pravoslavnim in katolikom je skupno pojmovanje družine in so zato poklicani k pričevanju, da je ona pot svetosti (…). Obžalujeva, da so druge oblike skupnega življenja postavljene na isto raven kot zakon moškega in ženske, ki je šola ljubezni in vere, medtem ko je ideja očetovstva in materinstva, kot posebna poklicanost moža in žene v zakonu ter posvečena v svetopisemskem izročilu, pregnana iz javne zavesti,« je bilo rečeno v skupni izjavi papeža Frančiška in patriarha Kirila, ki se nadaljuje z omembo »krvi nerojenih otrok, ki vpije k Bogu«, pozivom »k spoštovanju neodtujljive pravice do življenja« – »milijonom otrok se odreka sama možnost, da pridejo na svet« – in sklene z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo, ki je za krščanske brate nesprejemljiva, saj »manipulacija s človeškim življenjem pomeni napad na temelje obstoja človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi«.
Pustimo ob strani večne kontradiktornosti in adiecto krščanske dvoličnosti, ki jo skrbijo pravice nerojenih, oziroma »ubitih« otrok, hkrati pa ekskomunicira tiste, ki so prišli na svet z »manipulacijo«, torej še kako rojene, in v grehu izenačuje starše, ko razlikuje med njihovimi »neželenimi« in »zaželenimi« otroki. To je stara tema krščanske, zelo dobesedne dvoličnosti – kje je konec koncev bistvena razlika med cerkveno in medicinsko »manipulacijo s človeškim življenjem«, razen da je medicinska prostovoljna? – ampak bolj zanimivo se mi zdi nekaj drugega: kako se voditelji velikih verskih skupnosti, celo kadar so v smrtnem sovraštvu celih tisoč let, zlahka povežejo v istem bogu, ko je treba prepoznati sovražnika v islamskih fanatikih, ženskah in homoseksualcih.
Tisoč let se nepomirljivo sprti katoliški in pravoslavni patriarhi niso pogovarjali, tisoč let so se gledali preko ideoloških in čisto pravih merkov – ko so se takrat leta 1054 sprli, so Normani še napadali Italijo, križarske vojne pa še sploh niso bile v načrtu – v teh tisoč letih se je nagrmadilo tem za pogovor, od teoloških vprašanj in definicije Svete Trojice do inkvizicije, rekonkviste, pokristjanjevanja, holokavsta in Srebrenice, papež in patriarh pa sta se od vsega strinjala samo glede dolžnosti nosečih žensk in pravic zaljubljenih moških.
Za edini prostor resnične enotnosti katoliške in pravoslavne cerkve se je tako izkazala – vaša zakonska postelja.
In kar je pri vsem tem najlepše, ne samo med rimskim papežem in ruskim patriarhom, med katoliki in pravoslavci: enaka sporočila smo slišali vsakič, kadar so se na bolj ali manj zgodovinskih srečanjih – na prvem ali sedemindvajsetem v tisoč petsto letih, vseeno – katoliški voditelji srečali z islamskimi ali islamski s pravoslavnimi ali pravoslavni z judovskimi ali judovski s katoliškimi, in potem v skupni izjavi odločno zagovarjali »enako razumevanje družine, ki je poklicana k pričevanju, da je ona pot svetosti«, enako skupaj »obžalovali, da so druge oblike skupnega življenja postavljene na isto raven kot zakon moškega in ženske, ki je šola ljubezni in vere«, enako prizadeti, ker je »ideja očetovstva in materinstva, kot posebna poklicanost moža in žene v zakonu, pregnana iz javne zavesti«, enako »posvečena v tradiciji« Svetega pisma, Korana ali Talmuda, vseeno.
In potem enaka »kri nerojenih otrok, ki vpije k Bogu«, poziv »k spoštovanju neodtujljive pravice do življenja«, vpitje, da se »milijonom otrok odreka sama možnost, da pridejo na svet«, in sklep, da je oploditev z biomedicinsko pomočjo »manipulacija s človeškim življenjem« ter »napad na temelje obstoja človeka, ustvarjenega po Božji podobi.« Ne glede na to, ali je ta bog katoliški, pravoslavni, islamski, judovski ali kak peti.
Vaša zakonska postelja tako ni le prostor resnične enotnosti katoliške in pravoslavne cerkve, ampak vseh abrahamskih religij. Enotni hram tako ganljivo združenih veroizpovedi pa je posvečena ženska maternica, veličastni Sanctus Uterus, skupaj z jajčniki, jajcevodom, vagino in himenom kot vstopom v svetišče.