Tega takrat nismo izrekali na glas, a vsi smo vedeli, da je Jakov v resnici – Hrvat! In zdelo se je, da to nikogar niti najmanj ne moti, ko pred ekranom odpira svojo šesto pločevinko mehurčkastega eliksirja. Jakov se je nonšalantno, kot to znajo samo Hrvati, podil na svojih smučkah, ves oboževan od slovenskih mater in hčera, in čeprav Hrvat s puško v roki, je v dnevnih sobah znova in znova združeval včasih pregovorno nezdružljive in utrjeval duh edinosti. Kaj je iz smučarskega tekača z legendarnim imenom in z napačne strani meje sploh naredilo nacionalni totem? To, da je večino časa treniral na slovenskem snegu ali da je vzorno izgovarjal gorenjske e-je in krotil svoje mehke l-je?

Zdi se, da je recept zelo preprost. Dokler zmaguješ, si pač naš. Si srčika naroda, okrog katere zaplešemo ples bratstva in popadamo pijani od zanosa. Nacionalna ljubezen, žejna instant poživil, se ne ozira na detajle. Če igra slovenska himna po koncu tekme, smo srečni, bašta. Tudi če fant to počne iz sebičnega veselja ali za golo preživetje ali pa je, jebiga, Hrvat. On je naš. Tako kot Merlene, Mile, Đoni, Goran, Rado.

Nekatere države so absurd nagačenja športnih uspehov z nacionalnostjo sprevidele in ukinile himne ob podelitvi medalj. Mi ne. Mi se šele ogrevamo.

V sredo je pravnica Lucija Šikovec Ušaj v oddaji na nacionalnem radiu napadala novinarje te iste medijske hiše, češ da »neintegrirani migranti« Jelena, Seku in Marko »iz močvirja« po njenem niso ustrezno poslovenjeni, saj žalijo državo, ki je tako dobra do njih, da jim je celo(!) dala službo. To je moja država in ne dovolim, da jo kritizira nekdo, ki sploh ni od tukaj, je gostolela v lahkotnem tonu, kot bi iz njenih ust prihajala pomladna poezija in ne, oprostite moji francoščini, navadni nestrpni iztrebki.

Državljani bi bili ob takšnih izjavah hvaležni za konkretna pravna pojasnila, kako še se lahko definira državljanstvo drugače kot s potnim listom. (Ker kdo ve, če niso tudi sami potemtakem navadni neintegrirani migranti!) Nekje v pravni normi očitno obstaja navodilo, kako ustanoviti tribunale, ki bodo jemali genetski material – vsem, razen športnim šampijonom – in na podlagi tega ugotavljali slovenstvo! Očitno je nekje postopek, za katerega ve samo Lucija, kako »mešančkom« zgraditi taborišča, kjer se meri njihova hvaležnost! Kako jim odrezati jezike ali jim, migrantskim jezikavcem, natakniti nagobčnike, da jih slučajno ne bi zamikala skrunitev našega ljubega vodje. Mimogrede, Lucija, kaj pa če si potomec državljanov članic EU, ali to šteje kot čistokrvnost?

Nacionalna RTV menda že pripravlja kamp, kjer bo jezikave novinarje vprašljivega izvora trenirala v smučarskih skokih in teku na smučeh. (Zanje bo skrbel najboljši trener v Sloveniji – Italijan.)

Potne liste itak že imajo, naša nacionalna ljubezen pa nujno potrebuje intravenozno dozo instant poživil.